80. leta so bila za filmske grozljivke še kako hvaležno desetletje, saj so rodila številne ikone, brez katerih omenjeni žanr ne doživel tako pomembnega kreativnega in komercialnega razcveta, pa četudi je ta posledično vodil do pričakovanega zatona v popularnosti ter vsebinske zlajanosti (pre)številnih nadaljevanj. Poleg “sanjskega” morilca Freddieja Krugerja (Nightmare on Elm Street) in sadomazohističnega demona Pinheada (Hellraiser) vsekakor velja omeniti tudi Jasona Vorheesa, zamaskiranega klavca iz jezera Crystal, sicer pa osrednjega antagonista dolgoletne franšize slasherjev Friday the 13th. Pa vendar je pri slednjem najbolj ironično to, da ta v prvem filmu v franšizi sploh ne nastopa oz. je zgolj omenjen; zgodba se sicer vrti okoli skupine prostovoljcev, ki pomagajo prenoviti več let zapuščeni počitniški kamp na jezeru Crystal, ki je bil v preteklosti prizorišče brutalnega dvojnega umora najstniko in utopitve otroka. In še preden bi gledalci pomislili, da je takšen kraj vse prej kot primeren za sproščeno počitniško veselje, postanejo prostovoljci tarča neznanega napadalca, ki jih pobija enega za drugim. Friday the 13th je film, ki se mu vsekakor pozna, da je produkt 80. let; teatralna igra, površinski liki, odkrita eksplotacija golote in nasilja ter nekaj za lase privlečenih razpletov pustijo svoj davek. Toda te napake niso preveč usodne oz. delujejo dokaj simpatično, saj film prepriča z mnogimi elementi, ki so za žanr grozljivk še kako pomembni; od preproste zgodbe, odlične glasbe pa vse do idealne kombinacije temačnega vzdušja in briljantno strukturiranega suspenza, ki se ne zanaša zgolj na serviranje brutalnosti, ampak hkrati dostavita nemalo napetih prizorov, ob katerih se bo gledalčev srčni utrip vsekakor povišal. Friday the 13th je več kot dobra zabava za vse oboževalce filmskih klavnic.