Zaključna špica melanholičnega westerna Butcher’s Crossing postreže z zastrašujoče žalostno statistiko; “Leta 1860 se je po divjini ameriškega zahoda paslo skoraj 60 milijonov bizonov. Dve desetletji kasneje se je njivo število zmanjšalo na približno tristo.” Eden od glavnih razlogov za načrtno iztrebljanje bizonov so bili lovci na njihovo kožo, ki je na ameriškem zahodu dolgo časa velja za najbolj dragoceno trgovsko blago, temačna plat omenjene trgovine pa predstavlja osrednji motiv istoimenskega romana velikana ameriške književnosti Johna Edwarda Williamsa, po katerem je pričujoči film tudi posnet. Tako v romanu kot v filmu spremljamo idealističnega mladeniča Williama, ki leta 1874 prispe v obmejno mestece v Kansasu, da bi se udeležil lova na bizone in hkrati izkusil svobodo prerije, pri tem pa spozna karizmatičnega lovca Millerja (Nicolas Cage), ki namerava odpotovati v t.i. hudičev prelaz v Koloradu, da bi polovil tamkaj živeče črede bizonov in prodal njihovo kože za bajni znesek. Butcher’s Crossing je v osnovi klasični western, ki navkljub nekaterim formulaičnim elementom ponudi iskren in tragičen vpogled v ozadje trgovine s kožo, ki je prispevala k množičnemu izumrtju številnih živalskih vrst. Lov sicer predstavlja zgolj manjši del osrednjega konflikta, saj se režiser in scenarist Gabe Polsky osredotoča na prikaz uničujoče sile človeka, ki v obupni želji po dobičku izgubi občutek za moralno razsodnost in spoštovanje življenja, film pa hkrati subtilno razbija romantično podobo lova, ki je bil v ameriški kulturi žal prepogosto obravnavan kot “zrelostni” izpit, kjer mladeniči postanejo možje. Film sicer ne uspe zajeti kompleksnosti literarne predloge in se izogiba pretirano brutalnosti, vendar pa po zaslugi odličnih igralcev, čudovite fotografije in hitrega tempa zadovolji apetite ljubiteljev žanra. In kar je najbolj pomembno; Butcher’s Crossing je dovolj poglobljen, da se gledalec pošteno zamisli nad zamolčano problematiko iztrebljanja bizonov za časa ameriškega zahoda.