Eden od najpomembnejših elementov dobre grozljivke je vzpostavitev atmosfere; če uspe film vzpostaviti mikavno skrivnostno / temačno ozračje, v katerem se odvija zgodba, mu bo gledalec odpustil marsikatero pomanjkljivost kot je npr. predvidljiva zgodba in plitki liki. Slednje za psihološko srhljivko Dead Whisper, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Conorja Soucyja, sicer ne velja popolnoma, saj gre za izredno ambiciozen, večplasten in poglobljen film, ki pri gledalcu računa ne zgolj na pasivno spremljanje dogajanjem, ampak na aktivno čustveno izkušnjo. Že zgodba, katere osrednji motiv je prebolevanje izgube otroka, jasno cilja na gledalčevo katarzo; glavni junak filma je namreč odvetnik Elliot Campbell, ki živi v obmorskem mestu na polotoku Cape Cod in preživlja težke čase; z ženo sta pred kratkim izgubila otroka, kar je vodilo tudi do ohladitve v njunem zakonu, še posebej Elliot ni zmožen preboleti izgube in se pred kruto resničnostjo zateka v alkoholizem, vse dokler ga nekega večera skrivnostni krčmar napoti na otok, kjer se naj bi znova srečal s svojo preminulo hčerko. Tematika izgube in prebolevanja je v grozljivkah (še posebej zadnja leta) zelo pogosta in celo do te mere, da je postala nekoliko prežvečena, še posebej, če se filmi oklepajo že videnih in predvidljivih vzorcev, kar je sicer glavna napaka filma Dead Whisper. Soucy uspe vzpostaviti vzdušno temačno in skrivnostno atmosfero, ki deluje kot da bi jo vzel iz kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, zgodbao pa hkrati pokonci držijoprepričljive igralske predstave (še posebej Samuela Dunninga) in nekaj nepričakovano elegantno zastavljenih prizorov strašenja. A kot že omenjeno; zdi se, da je Soucy preveč časa namenil stilu kot vsebini in posledica tega je, da imamo pred sabo film, ki se tako močno oklepa atmosfere in serviranja “izkušnje”, da zunaj tega ne ponudi ničesar zanimivega. Počasen tempo, pretirana pretencioznost in nasploh formulaično obravnavanje sicer večno aktualnih tematik iz filma Dead Whisper ustvarijo sicer simpatično, vendar pozabljivo izkušnjo. A če nič drugega, režiser Soucy kaže ogromno potenciala, ki ga bo – upajmo – izbrusil pri naslednjih projektih.
