Zadnja leta smo v žanru filmskih grozljivk priča povratku atmosferičnih folk trilerjev (Enys Men, Midsommar, The Apostle, Lamb, Men), ki se po vizualni podobi, estetiki in nekonvencionalnih pripovednih prijemih močno zgledujejo po klasikah iz 60. in 70. let, ko je omenjeni podžanr doživljal svojo kreativno renesanso. Mednje spada tudi film Starve Acre, posnet po istoimenskem romanu Andrewa Michaela Hurleyja, ki se odvija na temačnem britanskem podeželju, zavitim v meglo starodavne mistike, prepovedanih okultnih ritualov in vraževerja, ki se prenaša iz roda v rod. Film se povečini odvija na kmetiji družine, kjer oče (Matt Smith) in mama (Morfydd Clark) poskušata najti razloge za nenavadno obnašanje njunega sina, pri tem pa nehote obudita staro in zlovešče prekletstvo, zakopano globoko v koreninah podeželja. Posebnost pričujočega filma je, da ta okrivni zaplet (razlogi za sinovo agresijo) razreši že v prvi tretjini, večino časa pa nameni mističnemu in čustvenemu izletu skozi različne stopnje posameznikovega soočanja z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Zgodbo poganjata izvrstni predstavi Smitha in predvsem Clarkove, ki znova dokaže, da je bila rojena za igranje v art-house grozljivkah, režiser in scenarist Daniel Kokotajlo pa uspe s fenomenalno temačno atmosfero, dobro izkoriščeno lokacijo podeželja, čudovitim izborom zastrašujoče glasbe in tematsko kompleksnostjo zgodbe ustvariti pravo poslastico za tiste, ki od filmov zahtevajo hrano za možgane. Velja opozoriti, da bodo oboževalci bolj komercialno usmerjenih grozljivk nad pričujočim filmom razočarani, saj se ta močno zanaša na omenjeno atmosfero ter serviranje strahu, rojenega iz nevidnega in travmatičnega, filmu pa ne pomaga tudi izredno počasen tempo, ki zgodbo pripelje do vrha šele v zadnji tretjini, ki med drugim tudi dostavi dobrodošle čustvene šoke. Starve Acre je tako film, ki bo podobno kot In a Violent Nature in Longlegs močno razdvojil občinstvo, saj gre za unikaten izdelek za unikatne okuse, vendar pa s tem ni popolnoma nič narobe.