Podeželska barja so bila vedno hvaležna lokacija za grozljivko, saj njihova enako čarobna kot tudi skrivnostna prezenca pričara prav posebno atmosfero, ki venomer tiči nekje med realizmom in mističnim surrealizmom. Kako odlično izkoristiti omenjeno lokacijo pokaže skrivnostna folk grozljivka The Moor, sicer režijski prvenec Chrisa Cronina, ki ambiciozno prepleta elemente tradicionalnega filma in podžanra najdenih posnetkov, hkrati pa želi zbuditi gledalčevo pozornost s kompleksno in poglobljeno zgodbo o tragični teži izgube, prebolevanju in iskanju upanja, ki pa posameznika lahko vodi v pogubo. Glavna junakinja filma je neuspešna podcasterka Claire, ki je kot otrok priča ugrabitvi njenega najboljšega prijatelja, ki ga kasneje najdejo mrtvega. 25 let kasneje Claire kontaktira prijateljev oče, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da bo morilec njegovega otroka kmalu na prostosti, zato se v družbi raziskovalcev odpravi na potovanje do domnevno zakletega barja, kjer naj bi se nahajalo še več ostankov morilčevih žrtev. Cronin se v svojem prvem filmu trudi, da bi gledalcu pričara prav posebno izkušnjo in to mu do določene mere uspe; The Moor je namreč obogaten z izvrstno temačno atmosfero, kjer med drugim ne manjka mističnih meglic, blata, dežja, živega peska, divjih neviht in skrivnostij bitij. K še boljšemu vzdušju prispevajo tudi pristne igralske predstave in nepredvidljiva zgodba, ki obenem dostavi nekaj domiselnih preobratov, Cronin pa se tudi dobro izkaže pri serviranju strašljivih prizorov, ki niso preveč formulaični in klišejski. Toda tisto, kar pričujoči film vleče navzdol, sta njegov po polžje počasen tempo in obupna razvlečenost; The Moor traja dobri dve uri in ta dolžina ni niti približno upravičena, še posebej nekje na polovici, ko se zdi, da Cronin svoje junake (in gledalca) ujame v ponavljanje in monotonost dogajanja, ki šele proti koncu pridobi tako na akciji kot suspenzu. The Moor je po pričakovanjih film z začetniškimi napakami, toda Cronin ima pred seboj vsekakor obetavno prihodnost.