Naključna srečanja popolnih neznancev, ki se na koncu spremenijo v poučno (in čustveno) izkušnjo so precej pogosti motivi v filmih, katerih sporočilo je opomniti na male dogodke v naših življenjih, ki lahko prinesejo nek manjši preobrat v naših razmišljanjih. Drama Daddio, režijski prvenec Christy Hall, v to situacijo postavi neimenovano mlado dekle (Dakota Johnson), ki jo na letališču pobere taksist Clark (Sean Penn), dvojica pa se med dolgo vožnjo proti njenem domu zaplete v pogovor, ki služi kot boleča retrospektiva njunih življenj z mnogimi čustvnimi primanjkljaji in travmami. Hallova, ki je film tudi spisala, se drži formule Jarmuschove mojstrovine Night on Earth in kultne drame Locke s Tomom Hardyjem v glavni vlogi; dogajanje omeji na taksi in dialoge med glavnima likoma, več od tega pa film niti ne potrebuje. S prefinjeno počasnim tempom, skrbno izbrano melanholično glasbo, odlično spisanimi dialogi ter izvrstnima igralskima predstava tako Johnsonove kot Penna (za slednjega bi si celo upali trditi, da postreže s svojo daleč najbolj ganljivo predstavo v karieri) film potegne gledalca v majhen, vendar čustveno razburkan svet, ki na koncu poti morebiti ne bo prinesel velikih odgovorov, kar pa tudi ni njegov namen. Daddio je film brez klimaksa, sasj ga sploh ne potrebuje; je topla minimalistična drama o odnosih, sprejemanju sebe ter iskanju nečesa, kar bi zakrpalo naše globoko potlačene čustvene rane, dotakne pa se tudi bolj občutljivih tematik kot je žensko iskanje očetovske figure v moških partnerjih. Obilica tem bi lahko povzročila zmedo, toda Hallova uspe vse elemente zapakirati v iskreno in duhovito meditacijo, ki bo ostala z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice. Daddio je brez kančka dvoma ena od najbolj emocionalnih filmskih izkušenj letošnjega leta.