Ob najavi sedmega filma v franšizi ZF srhljivk Alien z naslovom Alien: Romulus je režiser in scenarist Fede Alvarez obljubil vrnitev h koreninam, kar je bila za dolgoletne oboževalce franšize vsekakor dobrodošla novica. Filmi kot so Alien: Ressurection, Prometheus in Alien: Covenant so se močno zanašali na visokoleteče koncepte o nastanku človeštva, vrtoglavo akcijo in ekscesno uporabo posebnih učinkov, medtem ko sta bila suspenz in groza – ključna elementa, ki sta franšizo naredila legendarno – povsem zanemarjena. Alien: Romulus, ki je časovno umeščen po koncu prvega in pred začetkom drugega filma Aliens, skuša popraviti to krivico z dokaj preprosto zgodbo o vesoljskih kolonistih, ki naletijo na zapuščeno in razdejano vesoljsko plovilo podjetja Weyland-Yutani in med raziskovanjem nehote trčijo ob gnezdo nezemeljskih parazitov Ksenomorfov. Alvarezov film bi na najbolj preprost način opisali kot čistrokrvno in nepretenciozno grozljivko o preživetju v vesolju, kjer ne manjka vzdušne temačne in klavstrofobične atmosfere, brutalnega nasilja in predvsem ekscesnega gravža, ki smo ga v franšizi pošteno pogrešali. Omenjena vrnitev h koreninam je povečini zelo uspešna, saj se Alvarez tudi tokrat izkaže kot mojster grajenja napetosti, hkrati pa filmar več kot očitno razume čar zapuščine predhodnikov in se tako Scottovi kot Cameronovi klasiki pokloni s subtilnimi nostalgičnimi bonbončki ter referencami, ki pa niso preveč moteče. Filmu se najbolj zalomi pri razvoju likov, kjer z izjemo glavne junakinje Rain (simpatična Cailee Spaeny) in njenega brata Andyja, nihče ne pusti globjega vtisa in bolj kot ne služijo kot hrana za Ksenomorfe, element strašljivosti bi lahko bil bolje izoblikovan, moteči pa so tudi nekateri ceneni posebni učinki, še posebej v zadnji tretjini. Alien: Romulus je navkljub nekaterim lapsusom dobrodošla osvežitev franšize, ki v vesolje znova prinaša grozo.