Oz Perkins, sicer sin legendarnega “psiha” Anthonyja Perkinsa, je po več letih ukvarjanja z igralskim poklicem leta 2014 krenila na režijska pota in postregel s svojim impresivnim celovečernim prvencem The Blackcoat’s Daughter, ki je s svojo izvrstno atmosfero, kompleksno zgodbo in nekonvencionalnim pristopom do strašenja gledalca postal klasika moderne grozljivke. Ravno zato so bila pričakovanja ob njegovem naslednjem filmu, gotski strašljivki I Am The Pretty Thing That Lives in the House toliko večja; in četudi Perkins v svojem drugem režijskem poskusu uspe nadgraditi nekatere elemente predhodnika, bo film za marsikaterega oboževalca grozljivk precejšnje razočaranje oz. korak nazaj od tega, kar se od Perkinsa pričakuje. Glavna junakinja filma je hišna bolničarka Lily, ki sprejme službo negovalke dementne upokojene pisateljice grozljivk Iris Blum v hiši, ki je zaznamovana s skrivnostjo preteklostjo. Tekom bivanja začne Lily spoznavati močan vpliv Irisine literarne zapuščine in se spoznava z zgodovino hiše, ki je bila v preteklosti prizorišče brutalnega zločina. I Am The Pretty Thing That Lives in the House je Perksinov najbolj zahteven, kompleksen in naporen celovečerec, ki se bolj kot na pričakovane žanrske trike zanaša na izredno počasen tempo, grajenje tesnobne atmosfere in osredotočenost na osebno zgodbo, polno psiholoških preobratov. Drugače povedano; pričujoči film bodo najbolj cenili oboževalci starošolskih gotskih pripovedk, kjer se dogajanje razvija preko monologov glavne junakinje in njenega kompleksnega odnosa do hiše, v kateri morebiti straši. Srčiko filma predstavlja čudovito zadržana predstava Ruth Wilson, ki zgodbi doda potrebne emocije in tragičnost, Perkins pa hkrati poskrbi za nekaj prijetnih vsebinskih presenečenj. Navkljub vsemu pa je I Am The Pretty Thing That Lives in the House žrtev režiserjevih prevelikih ambicij, zaradi katerih zgodba pogosto zatava v rahlo dolgočasje, ponavljajoče vzorce in pretencioznost, katero bo prenašal le redkokateri gledalec. V primerjavi z The Blackcoat’s Daughter je pričujoči film tako manjše razočaranje, a še vedno solidna gotska strašljivka za gledalce z ogromno potrpljenja.
