Družina Addams, ki jo sestavljajo mož John Adams, žena Toby Poser in njuna hčerka Lulu Adams, že nekaj let predstavlja enega od vidnejših kolektivov znotraj kroga ustvarjalcev neodvisnih grozljivk in ne glede na njihove pričakovane amaterske spodrsljaje je družini nemogoče odreči ambicioznost in strast do ustvarjanja, ki so dandanes žal redkost. Svoj “naredi-sam” pristop Addamsovi utrjejo tudi v njihovem najnovejšem celovečercu Hell Hole, ki je sicer narejen z bistveno večjim proračunom kot sicer (med drugim so ga v celoti posneli pri naših bližnjih južnih sosedih v Srbiji), vendar še vedno ohranja nekakšno samoironično “ceneno” estetiko in ustvarjalno zagretost predhodnih filmov. Film se močno zgleduje po delih Johna Carpenterja, še posebej njegove klasike The Thing, saj je tudi tokrat v ospredju skupina znanstvenikov, ki med izkopavanjem odkrijejo v sluzav kokon ujetega vojaka iz napoleonovih vonj, katerega telo je prevzel parazit neznanega izvora in še preden lahko kdo od prisotnih v roke vzame napalm, se pošast znajde na prostosti in začne iskati novega gostitelja. Hell Hole je v primerjavi s prejšnjimi filmi družine Addams nekoliko bolj zafrkantski in poln črnega humorja, kar filmu vsekakor prija, še posebej s sproščenimi igralskimi predstavami, odbitimi dialogi ter nenehnim mežikanjem v kamero, ki nagovarja gledalca s prepričanjem, da tega, kar vidi pred seboj, ne sme jemati preveč resno. To pa je tudi ena od vidnejših slabosti pričujočega filma; zaradi izrazito zafrkantske drže film hitro izgubi na suspenzu, obenem pa se Addamsovi ne uspejo odreči nekaterim nadležnim prijemom kot so pogosto nevmesna hard rock glasba in čudni montažni triki. Hell Hole ne spada med najboljše izdelke družine Addams, a gre še vedno za kratkočasno in zabavno grozljivko za navdušence nad neodvisnimi filmskimi produkcijami.