Ko gledalci prvič uzremo glavno junakinjo grozljivke Last Straw, 20 – letno Nancy (Jessica Belkin), je ta v vse prej kot zavidljivi situaciji; preboleva smrt svoje mame, obtičala je v majhnem podeželskem mestu, kjer opravlja bedno službo natakarice v očetovi obcestni restavraciji, povrhu tega pa še izve, da je noseča, ne da bi sploh vedela, kdo je oče njenega otroka. Se ji življenje lahko še poslabša? Če obtičiš v filmski grozljivki; vsekakor. Celovečerni prvenec režiserja Alana Scotta Neala se oklepa filmskega minimalizma in dogajanje omeji na zgolj eno lokacijo, kjer Nancy med opravljanjem dela nadlegujejo lokalni huligani, ti pa se sredi noči vrnejo v restavracijo z namenom, da bi dekle ne zgolj prestrašili, ampak celo umorili. Kar sledi, je slabih 80 minut dolga vaja iz kvalitetnega grajenja suspenza, humorja in domiselnega poigravanja z gledalčevimi pričakovanji, kar je še posebej razvidno v drugi polovici, ko dogajanje v restavraciji spremljamo iz druge perspektive, kar situaciji doda dobrodošlo nepredvidljivost in svežino. S pomočjo dobrih igralskih predstav, premeteno izbrane glasbe, potrpežljivega tempa in zadovoljive temačne atmosfere uspe Last Straw zaposliti gledalčevo pozornost za slabo uro in pol, pa četudi se film ne uspe izogniti rahli plitkosti in predvidljivosti, še posebej v epilogu, ki bi lahko bil antihollywoodsko udaren, vendar se film v zadnjem trenutku odloči slediti formulaični razrešitvi zapleta. Last Straw je daleč od presežka, vendar pa hkrati ponudi dovolj inovativnih prijemov in prepričljivega vzdušja, da gledanje ne predstavlja popolne izgube časa.