Posneti predelavo komaj dve leti starega filma se zdi neumno zapravljanje časa, toda v primeru ameriške različice kontroverznega danskega šokerja Speak No Evil temu ni tako, še posebej, ker so izvirnik navkljub svetlim trenutkom spremljale številne nelogičnosti, luknje v zgodbi in predvsem nerazumljiv idiotizem junakov, zaradi česar so ti pri gledalcu zbujali prej posmeh kot pa sočutje. Režiser James Watkins, ki se med drugim lahko pohvali z vzdušnimi in napetimi grozljivkami kot sta bili Eden Lake in The Woman in Black, s tega vidika ustvari neprimerno bolj napet in dramatičen film, pa četudi zaradi tega žrtvuje veliko pristnega satiričnega naboja, ki je spremljal izvirnik. Zgodba povečini ostaja nedotaknjena; ameriški par (Scoot McNairy in Mackenzie Davis) se med počitnicami v Italiji naključno spoprijatelji s svobodomiselnim britanskim parom (James McAvoy in Aisling Franciosi), nakar slednji povabi prvega na njuno kmetijo za sproščen vikend, kjer se kmalu po njihovem prihodu izkaže, da britanca za svojo izrazito gostoljubnostjo skrivata nekaj bistveno bolj temačnega. Kot je bilo že omenjeno, Watkinsova predelava v marsičem presega izvirnik; liki so bistveno bolje razviti in všečni / zanimivi (še posebej ameriški par, ki tokrat ne deluje kot duet totalnih imbecilov brez procenta delujočih možganskih celic), zgodba bistveno bolj dramatična, smiselna in popolna vzdušnega suspenza, med aduti pa še velja omeniti živahen tempo, atraktivno vizualno podobo in domiselno uporabo starih glasbenih uspešnic kot sta The Eternal Flame in Cotton Eye Joe. Navkljub mnogim adutom pa si predelava Speak No Evil privošči nekaj spodrsljajev; satirični naboj izvirnika je tokrat zadušen pod režiserjevimi prizadevanji, da ustvari bolj konvencionalen in “varen” triler, kar posledično pomeni, da zgodba ni več tako nihilistično brutalna in temačna, dober vtis pa pokvari tudi nekoliko razvlečeno sklepno dejanje. Speak No Evil je tako ena redkih filmskih predelav, ki uspe v isti sapi preseči izvirnik kot tudi zaostajati za njim.