Filmi, posneti v realnem času oz. v enem samem neprekinjenem kadru imajo poseben čar, saj pripomorejo k bolj napetemu in vzdušnemu dogajanju, hkrati pa so s tehnične plati zelo zahtevni in potrebujejo cel kup domiselnih trikov, da ohranijo ravno pravšnjo mero kaosa kot tudi predaha. Francoska grozljivka MadS omenjeno tehniko uporabi za prikaz zgodbe, ki je sicer stalna v podžanru filmov o zombijih; postopen izbruh pandemije skrivnostne bolezni, ki naključne mimoidoče spremeni v krvoločne kanibalske pošasti. Posebnost filma režiserja in scenarista Davida Moreauja pa je v tem, da navkljub tehniki “neprekinjenosti” dogajanje predstavi iz več perspektiv, ki se tekom slabe ure in pol pogosto menjavajo; film se začne z 18 – letnim Romain, ki pri svojem preprodajalcu poskusi novo drogo, na poti do doma pa naleti na hudo ranjeno žensko, ki si pred njegovimi očmi vzame življenje. Od tod naprej se film poigrava z možnostjo, da je norost, ki bo sledila, zgolj produkt Romainovega slabega tripa, vendar ko se v dogajanje vpleteta tudi njegovo dekle in ljubimka, postane jasno, da se pripravlja nekaj bistveno hujšega. MadS je na vsebinski ravni precej standardni film o zombijih, vendar pa z nepredvidljivo menjavo perspektiv, počasnim razvojem zgodbe, pristnimi igralskimi predstavami in vzdušjem, ki vrhunsko skače na meji med realno grozo in psihadelijo, gledalca nemudoma prikuje za zaslon. Seveda pa je glavna odlika filma njegova brezhibna tehnična izvedba neprekinjenosti dogajanja, kar resda vodi v trenutke razvlečenosti in repeticije, vendar pa bo gledalec z malce potrpljenja uspel toliko bolj ceniti prizore, ki povlečejo dogajanje v kaotično brutalnost. MadS ne odkriva revolucije v žanru filmov o zombijih, vendar pa je še vedno prekleto efektivna strašljivka.