Evropske grozljivke | RAZGLEDANO

Norveški film Dawning je oglaševan kot kombinacija psihološke drame legendarnega Ingmarja Bergmana in kultnega krvave grozljivke The Texas Chainsaw Massacre, kar se sliši kot izredno ambiciozna in mamljiva ponudba. Zgodba filma se vrti okoli treh sester, ki po poskusu samomora najmlajše Kristine odpotujejo v družinsko počitniško hišo sredi gozda, da bi lahko v mirnem objemu narave opravile refleksijo odraščanja v disfunkcionalni družini z večno odsotno in posesivno materjo. Pa vendar časa za celjenje ran ni na pretek, saj se pred hišo nenadoma pojavi neznan moški s prošnjo, da mu pomagajo popraviti avtomobil, s katerim je obtičal na bližnji cesti. Režiser in scenarist Patrik Syversen svojo nalogo jemlje zelo resno in samozavestno; v prvi tretjini večino časa nakloni razvoju osrednjih treh likov in orisu zapletene dinamike njihovih odnosov, pri tem pa je dokaj uspešen, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, avtentničnih dialogov in vzpostavljanja napete atmosfere, ki je zastopana tudi preko vizualne imitacije Bergmanovih zgodnejših del v črno-beli tehniki. Navkljub občasno razvlečenosti je začetek filma dovolj močan, da zbudi gledalčevo zanimanje, ki pa z nenadno vključitvijo elementov ruralne grozljivke o preživetju začne hitro padati. Dawning je namreč film, ki bi lahko bil boljši, če bi popolnoma opustil prepletanja različnih žanrov in se razvijal kot intimna psihološka oz. družinska drama brez nevmesnih vložkov brutalnega nasilja in pregonov po podeželju. Film z vidika grozljivke preprosto ni dovolj napet ali strašljiv, da bi prepričal oboževalce žanra, pa tudi kot čista drama ima težave z razvlečenostjo (še posebej v drugi polovici) in preobilico dialogov, ki ne vodijo nikamor. Dawning je film, ki se loti občudovanja vrednega podviga, žal pa končni rezultat ni nekaj, kar bo prepričalo večino gledalcev.

Češki film je bil v začetku 70. let (še vedno) pod strogim očesom režimskih cenzorjev, ki so vsak odmik od konvencionalnih oblik sedme umetnosti razumeli kot vdor škodljivih vplivov z “dekadentnega” zahoda. V tej negotovi politični in družbeni klimi je Jaromil Jireš, eden od najvidnejših predstavnikov češkega novega vala, ustvaril svoj najbolj znan in provokativen film v karieri; lirično gotsko srhljivko Valerie and Her Week of Wonders, ki je bila ob izidu zaznamovana z mnogimi kontroverznostmi, med vsemi pa je najbolj prednjačila izbira tedaj komaj 13-letne Jaroslave Schallerové v naslovni vlogi, ki je med drugim od nje zahtevala goloto in nastopanje v številnih groteksnih prizorih, ki na simboli ravni raziskujejo na novo odkrito seksualno energijo glavne junakinje. Bizarna zgodba, postavljena v neimenovano srednjeveško mesto na Češkem, spremlja en teden v življenju najstnice Valerije, ki dobi prvo menstruacijo, s tem pa se v njej prebudi seksualna radovednost, ki postopoma pridobiva vse bolj bizarne in strašljive razsežnosti. Jirešev film je izrazito “novovalovski” in gradi kreativni most med tradicionalnim in sodobnimi oblikami filmske umetnosti; film posvoji nekatere najbolj poznane motive iz klasičnih gotskih grozljivk (vampirizem, obstoj nadnaravnega) in jih domiselno uporabi za razkrivanje Valerijinega razburljivega čustvenega doživljanja sveta, kombinacija vseh teh drznih odločitev pa ustvari hkrati nenavaden kot tudi nepozaben film. Gledalca bodo najbolj očarali za tiste čase osupljivi posebni učinki, izvirna vizualna podoba, prepričljivi maska in kostumografija ter kakopak karizmatična igra Schallerové. Na bolj preprost način bi lahko rekli, da je Valerie and Her Week of Wonders enako strašljiva kot tudi žgečkljiva pesem v filmski obliki, ki bo kakopak delila občinstvo na tiste, ki občudujejo Jiriševo vizijo in tiste, katerim se bo zdela (pretirana) seksualizacija glavne junakinje precej sporna. Valerie and Her Week of Wonders je morebiti na trenutke res preveč abstraktna in eksplotacijska, vendar pa Jiriševa samozavestna režija poskrbijo, da film ostane edinstvena izkušnja.