Daisy Ridley, ki je pred dobrim desetletjem opozorila nase z vlogo bojevnice Rey v novi trilogiji franšize Star Wars, se je zadnja leta premeteno umaknila v svet manjših, neodvisnih filmov, ki ji bistveno bolje ležijo in omogočajo razkazovanje širokega igralskega spektra. Da je Ridleyjeva mnogo več kot zgolj akcijska junakinja v franšizi, ki že lep čas kaže znake kreativne utrujenosti, dokazuje tudi psihološki triler Magpie, kjer postreže s svojo najboljšo vlogo v karieri; glavna junakinja filma je Anette, mati dveh otrok in žena arogantnega faliranega pisatelja Bena, ki je obsojena na osamljeno življenje v veliki podeželski hiši, medtem ko Ben spremlja njuno hčerko, novopečeno otroško igralko, na snemanje filma, kjer se (pričakovano) zatrapa v zvezdnico Alicio. Kot priporočilo; manj, ko veste o filmu Magpie, bolje je. Zgodba, ki jo je pomagala spisati tudi Ridleyjeva, je polna subtilnih preobratov, ki se ves čas zlobno igrajo z gledalčevimi pričakovanji, temačna atmosfera, ki fenomenalno ujame vzdušje odtujenosti med osrednjima likom in mojstrsko tempiran tempo pa poskrbita, da film brez težav razvija enako preprosto kot tudi kompleksno zgodbo, ki bo najverjetneje poznana marsikateri ženski. Kot je že bilo omenjeno, je Ridleyjeva tokrat resnično v vrhunski formi; s svojo pasivno agresivno držo, strupenim pogledom v očeh ter srhljivo prezenco, ob kateri je nemudoma moč začutiti rušenje njene psihe, se gledalcu nemudoma zasidra v spomin in postreže z enim najboljših igralskih nastopov v letu 2024. Magpie morebiti izgubi nekaj dramatičnega učinka ob vnovičnem ogledu, vendar je še vedno prepričljiv miks družinske drame in psihološkega trilerja, ki gledalca enako močno šokira kot tudi navduši.