Romantični filmi imajo dolgo zgodovino spogledovanja s tragedijo oz. situacijami, kjer močno ljubezen med dvema osebama prekine nekaj groznega. Takšen pristop seveda predstavlja dvorezen meč, še posebej, ker je ta pogosto uporabljen (oz. bolje rečeno; zlorabljen) v namene najbolj preprostega način izvabljanja gledalčevih čustev, kjer ganljivost nadomesti vsiljiva solzavost. Romantična drama We Live In Time vsaj na površju deluje kot tak film; ta spremlja burno desetletje v življenju mladih zaljubljencev Tobiasa (Andrew Garfield) in Almut (Florence Pugh), ki je zaznamovano s kariernimi vzponi in padci, pogostimi poskusi zanositve, rojstvom otroka in kakopak hudo boleznijo, kjer mora Almut postaviti službo kuharske mojstrice na stranski tir in kreniti na pota težavnega zdravljenja. Pričujoči film vključuje vse elemente povprečne romantične žajfnice, od katere imajo največ koristi proizvajalci robčkov, s katerimi si gledalci brišejo solze; mlada in idealistična zaljubljenca, ki morata s skupnimi močmi premagati hude izzive, pri tem pa spoznata, da ima vsak od njiju svoj pogled na svet, kar zna usodno vplivati na njuno razmerje. In četudi se We Live In Time občasno oklepa sentimentalizma, je vse prej kot čustveno manipulativna in prisiljeno solzava cenenost, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Garfielda in Pughove, ki z naravno kemijo in iskricami svoja lika obogatita z ogromno očarljivosti in predvsem globine. Film se od povprečnih romanc razlikuje tudi po svojem nelinearnem pripovednem toku, ki pogosto menjava časovna obdobja, vendar so ti preskoki izpeljani povsem brezhibno oz. tako, da gledalec ne bo imel težav s spremljanjem zgodbe. We Live In Time je film, ki vsaj na prvi pogled niti približno ni imel možnosti biti tako dober kot je na koncu izpadel, toda naj ta služi kot dokaz, da pristna romanca v sedmi umetnosti še ni umrla.