Kanadska srhljivka Cold Meat se začne s pojavom dobrega samaritana (Allen Leech), ki nekega hladnega zimskega večera ubrani natakarico (Nina Bergman) pred njenim nasilnim partnerjem. Zdi se, da bo plemenito dejanje predstavljalo začetek osladne romance, ki se povrhu tega odvija tik pred božičem, toda film kanadskega režiserja Sebastiena Drouina se kmalu spremeni v hladen triler o preživetju sredi snežnega meteža, kjer na osrednja lika preži skrivnostna nevarnost, morebiti v obliki starodavne indijanske legende o rogastem bitju Wendigo. Minimalistična strašljivka, ki se povečini odvije v notranjosti avtomobila, v katerem obtičita glavna junaka, je znova eden od tistih filmov, ki se rad igra z gledalčevimi pričakovanji, pa četudi na zalogi nima toliko presenetljivih obratov, kot bi si želeli. Drouin vzpostavi vzdušno hladno atmosfero z obilico mistike, fokus pa je na odnosu med žrtvijo in rabljem, ki morata združiti skupne moči, da bi lahko rešila drug drugega. Kaj je torej Cold Meat? Delno triler o preživetju v divjini, delno nadnaravna grozljivka in delno karakterna študija serijskega morilca, ki se preda lastnim ubijalskim nagonom? Drouin se odloči, da bo združil vse to v sicer koherentno celoto z nekaterimi nevmesnimi elementi (prisotnost pošasti Wendigo deluje nekoliko absurdno glede na preostanek dokaj realistično zasnovega filma) in občasno predvidljivimi zasuki, ki pa navkljub dopustijo, da film ohrani visoko mero suspenza. Da film deluje bistveno bolje kot bi moral, se je treba zahvaliti tudi dobrim igralskim predstavam tako Leecha kot Bergmanove, ki nosita film na lastnih plečih in ga ščitita pred tem, da bi zapadel v dolgočasno povprečje. Cold Meat je tako vzdušen in napet triler, ki pa bi potreboval nekoliko več razdelanosti in jasnejšega fokusa.