Nemški režiser Edward Berger, ki se je nazadnje gledalcem vtisnil v spomin z odlično adaptacijo kultnega protivojnega romana All Quiet on the Western Front, se z najnovejšim celovečercem Conclave na simboličen način znova oklepa filozofije vojne, le da je ta tokrat bistveno manj krvava, a zato nič manj brutalna. Umazane jarke prve svetovne vojne, kjer smrt čaka za vogalom, nadomestijo široki in temačni hodniki svete mestne države Vatikan, kjer se po nenadni smrti papeža skliče posebni dogodek, imenovan konklava, na katerem bodo med prisotnimi kardinali izvolili novega poglavja rimokatoliške cerkve. Film, posnet po istoimenskem romanu Roberta Harrisa, sledi organizatorju konklava, kardinalu Lawrencu (odlični Ralph Fiennes), ki se med pripravami na usodni dogodek spopada z lastno krizo izgube vere, poleg tega pa je nehvaležno vržen v osebne vojne med častihlepnimi kardinali, ki skušajo drug drugemu metati polena pod noge in obenem skriti temačne skrivnosti iz lastnih preteklosti. Conclave je strukturiran kot struna napet dialoški triler, ki se navkljub postavitvi v hladno okolje sedeža RKC, ne posveča večno aktualnih problematikam, ki bremenijo cerkev oz. so te omenjene zgolj mimogrede (od spolnih zlorab duhovnikov, povezav z italijansko mafijo itd.), saj je fokus bolj na ideološkem boju med “našimi” in “vašimi”, med napredno liberalno in nazadanjško konservativno strujo za cerkvenimi zidovi. Film te vzporednice med konklavo in volitvami prikaže na večinoma prizemljen način in ob pomoči izvrstne minimalistične glasbe ter veteranskega igralskega ansambla, kjer poleg Fiennesa zasijejo tudi John Lithgow, Stanley Tucci in v vlogi stoične nune Isabella Rossellini. Pričujoči film ima tako na svoji strani ogromno adutov in ravno zato je škoda, da v zadnji tretjini postreže z za lase privlečenim in nenamerno komičnim preobratom, ki skuša gledalca naivno prepričati, da uspe cerkev navkljub dolgoletni zgodovini zlorab, nasilja in pohlepa v roku nekaj dni znova prebuditi svoj moralni kompas in se boriti za interese svojih vernikov. Conclave je tako povečini odlično odigran in napet film, ki pa se tik pred ciljno črto ustraši lastne sence in zbeži v objem hollywoodske sentimentalnosti.
