Tekom svoje kariere enega od najvidnejših predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, Seana Bakerja, je bilo očitno, da skuša režiser razbiti stigmo o spolnih delavkah in v najnovejšem celovečercu, sladkogrenki komediji Anora, je ta pogosto nerazumljen in šikaniran poklic znova v ospredju. Naslovna junakinja filma je eksotična plesalka in občasna prostitutka, ki nekega večera naključno spozna Vanyo, sina vplivnega ruskega oligarha, s katerim se sprva zaplete v “plačano razmerje”, potem pa se dvojica na vrat na nos poroči. Anora, ki v denarju, razvratu in hedonističnih zabavah odkrije hitro pot do ameriških sanj, kmalu trči ob kruto realnost, ko Vanyjini vse prej kot navdušeni starši od sina zahtevajo, da prekliče poroko. Bakerjev film sledi formuli osladnih romantičnih komedij, kjer predstavnika višjega in nižjega sloja spoznata ljubezen in pri tem samozavestno premagata vse ovire, ki jima pridejo naproti; vendar pa imamo tokrat opravka z režiserjem, ki se zaveda, da življenje nikoli ni tako preprosto, zato namesto osladnosti servira z duhovito kaotičnim, odštekanim kot tudi tragičnim prikazom sesutja sanjskega življenja skozi oči glavne junakinja. Vse, kar ste slišali o igralskem odkritju Mikey Madison, popolnoma drži; igralka s svojo energično karizmo in pogosto močno ekspresivnim pogledom poganja film naprej tudi ko ta obtiči v šibkejših trenutkih. Med slednje spadata predvsem nekoliko razvlečena in ponavljajoča sredina filma in rahlo enodimenzionalna glavna junakinja, o kateri ne izvemo dovolj, da bi nam za njen vzpon in padec bilo dovolj mar. Navkljub temu je Anora še vedno izredno gledljiv, dinamičen in predvsem zabaven film, ki brezhibno kombinira dramo in komedijo oz. sentimentalnost in grobost, velja pa še omeniti tekočo montažo in dober izbor energične glasbe. Anora morebiti ne spada med Bakerjeve najboljše filme in njegov pomik v bolj mainstreamovske vode je lahko zaskrbljujoč, vendar pa ima še vedno dovolj filmarjevih zaščitnih znakov, da njegovi oboževalci vsekakor ne bodo razočarani.