Idila, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, je bil ob izidu označen za prvo slovensko grozljivko, kar pa ni točen podatek. Začetni poskusi omenjenega žanra v domačem filmu (Morana, Rabljeva freska) se pojavljajo že v začetku 90. let, pa četudi so se izkazali za precej porazne. Ravno zato bi bilo bolj primerno, če rečemo, da je Idila prva kompetentno narejena slovenska grozljivka, ki jo je ustvaril nekdo s potrebnim poznavanjem žanra in tehnično usposobljeno ekipo. Z vsebinskega vidika je težko govoriti o presežku; gre za še eno podeželsko grozljivko o mestnih srajcah, ki nehote trčijo ob psihopatske hribovce in se znajdejo v krvavi bitki za preživetje. Mestne srajce predstavljajo modni fotograf in dva ženska modela, ki se odpravijo na rutinski fotošuting v objem slovenskih gora, psihopatska hribovca pa v domači kleti kuhata žganje na prav poseben (in ne ravno okusen) način. Gorkičeva Idila ima to srečo, da se glede žanrske zastopanosti v slovenskem filmu nima konkurence; je vsekakor kompetentno narejen, solidno odigran in atmosferičen rutalni triler, ki prepriča s tehnično izpiljenostjo in razkošno vizualno podobo, ki dobro zajame kontrast med temačnim / nasilnim dogajanjem in širokimi plani idiličnih slovenskih gora. Vendar pa spodoben film še ni dober film oz. v primeru Idile nadpovprečno dober film; Gorkič je sicer spreten poznavalec žanra, vendar pa bi se lahko bistveno bolj potrudil pri vsebini, ki ne bi mogla biti bolj predvidljiva in generična. Drugače povedano, vse, kar ste videli v hribovskih klavnicah tipa Wrong Turn, boste videli tudi tu, kaj bolj domiselnega pa ni za pričakovati. Idila je spodoben poskus žanrskega filma, ki pa pušča veliko prostora za izboljšave.