Vsakič, ko skuša evropski režiser ustvariti film, namenjen čezlužniškemu občinstvu, se pojavi visoko tveganje, da bo ta podlegel osladni politični korektnosti in kozmetičnemu sentimentalizmu, na katera so na hollywoodskih gričih še posebej močno ponosni. Temu trendu žalostnega oportunizma in konformizma smo bili priča v karierah številnih prestižnih imen evropskega filma in žal se je temu seznamu pridružil tudi španski mojster Pedro Almodovar s svojim prvo angleško govorečim filmom The Room Next Door. Intimna drama o nekdanjih prijateljicah Marthi in Ingrid, ki ju po več letih združi žalostna novica o Marthinem napredujočem raku in želji po prostovoljnem koncu življenja, je še en žalosten primer filma, kjer se je nekdaj nekonformistični in provokativni režiser podredil melodramatični solzavosti, plehkemu politiziranju in nesubtilnim družbenim komentarjem, ki jih ponavadi srečujemo v filmih Grete Gerwig kot pa “večnemu uporniku” Almodovarju. S tehničnega vidika seveda filmu ni mogoče veliko očitati; je vizualno čudovit, režiserju še vedno uspe izpostaviti svoj poseben čut za filmsko poetiko in tudi s strani veterank Julianne Moore in Tilde Swinton prepričljivo odigran. Škoda le, da je film zunaj tega skoraj na tem, da se v celoti sesuje vase in venomer plava v vodah presenetljivo hladne, blede in dolgočasne Hallmark melodrame, ki navkljub prisotnosti občutljive tematike evtanazije o slednji ne pove ničesar poglobljenega ali zanimivega. K temu dodajmo še na trenutke resnično obupne dialoge, neenakomeren tempo in nemarno strukturo, za katero se zdi, da nekatere pomembnejše dele zgodbe nonšalantno preskoči. Težko je verjeti, da bi Almodovarjev film opisali s pridevniki kot so amatersko, nedokončano in dolgočasno, toda The Room Next Door je žal vse to.