Lizzie Lazarus, minimalistična črnohumorna grozljivka, je bila posneta za skromnih sto tisoč dolarjev, vendar pa že v uvodnem prizoru kaže močne ambicije, da bi gledalcu pričarala prav posebno izkušnjo; vidimo namreč mrtvo mlado dekle (precej očitno je, da gre za naslovno Lizzie), ki leži ob potoku in v kamero prepeva melanholično pesem o smislu življenja. Uvod bo za marsikaterega gledalca zavajajoč, saj bi dobil občutek, da bo priča muzikalu, vendar temu ni tako; film režiserja in scenarista Aviva Rubinsteina je zgodba o Bethany, Lizzijini sestri in Eliju, njenem bivšem fantu, ki nekega poletnega večera leta 1990 hodita po temnem gozdu in za seboj vlečeta truplo nesrečne pokojnice, ki je umrla v prometni nesreči, četudi je Eli prepričan, da je storila samomor. Njun namen je pripeljati Lizzie na prav poseben kraj v gozdu, kjer bi jo obudila od mrtvih, njuna pot do cilja pa je pospremljena s pikrimi dialogi in neprestanim izogibanjem zaljubljenim parom in lovcem. Lizzie Lazarus se (verjetno tudi zaradi nizkega proračuna) oklepa minimalističnega pristopa; v filmu nastopata zgolj dva lika, dogajanje je omejeno na tavanje po gozdu, večino časa pa smo namesto akcije priča pogovorom med Bethany in Elijem, ki so polni prikupnega črnega humorja ter presenetljivo ganljivih in poglobljenih razmišljanj o tem, kako dobro lahko poznamo ljudi, ki jih imamo najraje in zakaj je preskakovanje na meji med življenjem in smrto vedno tvegana kupčija. Ta pristop se filmu nepričakovano dobro obrestuje in končni rezultat je simpatični žanrski eksperiment z dobrim smislom za humor, vzdušno surrealno atmosfero in ambicioznimi idejami, ki pogosto zadanejo v polno. Je film občasno razvlečen? Absolutno. Ali njegovo sporočilo prinaša karkoli prelomnega? Nikakor. Pa vendar je Lizzie Lazarus povsem spodobna poslastica za tiste, ki hrepenite bo malce drugačnih gledalski izkušnji.