Filmi nedavno preminulega režiserja Davida Lyncha so pri gledalcih že pregovorno zbujali občutke zmede in nelagodja, vendar so tudi v najbolj okrutnih trenutkih uspeli najti humanost in lepoto, zaradi katerih je pogosto tragične zgodbe vendarle spremljala drobna luč upanja. Tega žarka, vsaj na neposreden način, ne boste našli v neo-noir psihološkem trilerju Lost Highway, ki v režiserjevi filmografiji ostaja nekoliko spregledan film, kar je po svoje razumljivo; gre za Lynchev daleč najbolj hladen, nasilen in surov izdelek, ki tudi po skoraj treh desetletjih predstavlja (pre)močan oreh za marsikaterega oboževalca pokojnega filmarja. Zgodba se vrti okoli saksafonista Freda (Bill Pullman) in njegove odtujene žene Renee (Patricia Arquette), ki začneta na dom prejemati skrivnostne videokasete, na katerih ju nekdo snema med spanjem. Ko Fred v nikoli docela pojasnjenem incidentu umori Renee in je poslan v zapor, se v celici nenadoma spremeni v mladega mehanika Peta (Balthazar Getty), ki v novem življenju vrže oči na ljubico lokalnega gangsterja (to v dvojni vlogi igra Arquettova) in se z njo spusti v nevarno razmerje. Lost Highway je zelo odprt, surrealen, nelinearen in vsaj navidez nekoherenten film, ki pušča ogromno prostora za interpretacijo, kar pa je tudi čar vseh Lynchevih filmov; režiser se tokrat domiselno poigrava s klišeji klasičnih filmov noir in te uporabi za namerno hladno, vendar kreativno analizo ranljive moškosti, uničujoče moči ega in tragičnih posledic toksičnih odnosov med spoloma. Film je zaznamovan tudi z izvrstnimi igralskimi predstavami, nekaterimi najbolj strašljivimi prizori v Lynchevi karieri, vzdušno temačno atmosfero, prebrisanim izborom glasbe, ki med drugim vključuje tudi izvajalcev instudiral metala (Nine Inch Nails, Marilayn Manson, Rammstein) in kompleksno zgodbo, s katero bo gledalec treniral svoj občutek za iracionalno razmišljanje. Lost Highway je Lynch v svoji najbolj hladni in kruti filmski obliki.