Poljska pisateljica, pesnika in esejistka Olga Tokarczuk vsekakor spada med eno od bolj unikatnih imen na literarnem tržišču, saj gre za avtorico, ki se že od nekdaj rada spogleduje z raznolikimi žanri oz. zvrstmi, v katera pa pogosto vnaša provokativna družbena sporočila in pikre komentarje o tematikah, ki so nam blizu oči, vendar hkrati zelo daleč od srca. Tak primer je tudi “vegetarijanski krimič” Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, ki se dotika zelo pereče, vendar v očeh širše javnosti vedno znova spregledane problematike krivolova. Dogajanje je postavljeno v odročne sudetske gozdove blizu češke meje, kjer živi upokojena inženirka in učiteljica Janina Dušejko, zaprisežena vegetarijanka, ljubiteljica živali in ostra nasprotnica krivolova, ki pa je na območju, kjer živi, zelo pogost. Prepričana je tudi, da so lovci krivi za nedavno smrt njunih dveh psic, lokalna oblast pa jo s svojo neodzivnostjo še dodatno spravlja ob živce. Situacija na območju se še dodatno zaostri, ko se med lovci začnejo vrstiti bizarne smrti, Janina pa je prepričana, da so jih iz maščevanja umorile kar same živali.
Pelji svoj plug čez kosti mrtvih bi lahko površno označili za še eno kriminalko, postavljeno v podeželsko okolje, vendar pa je dogajanja, značilnega za omenjeni žanr, zgolj za vzorec. Tokarczukin roman je v prvi vrsti čudovito spisana in berljiva pripoved, v katero avtorica vnese ogromno znanja psihologinje (Tokarczukova je bila pred pisateljevanjem zaposlena kot klinična psihologinja) in briljantnega poznavanja človeških odnosov, ki so lahko enako ganljivi kot tudi toksični. Skozi zgodbo glavne junakinje pisateljica naslika pretresljivo sliko družbe, ki tudi po domnevnem civilizacijskem napredku še vedno uživa v lovu za zabavo, resnost dogajanja pa pogosto prekine subtilno vstavljeni črni humor in celo nekaj surrealnih trenutkov, zaradi česar je Pelji svoj plug čez kosti mrtvih mnogo več kot kriminalka.
Pričujočega romana torej ni težko priporočiti, vendar pa ni popoln, še posebej kar se tiče enakomernega toka pripovedi. Ta je namreč pogosto precej zatikajoč in vse do konca ne uspe najti pravega ritma, romanu pa ne pomaga, da ima izredno počasen tempo in občasno monotono dogajanje (še posebej dolgovezna so poglavja, namenjena astrologiji, ki se kar ne želijo končati, po vsakem odkritem truplu pa se rado zgodi, da se dogajanje za nekaj strani popolnoma ustavi). Seveda od takšne pisateljice, kot je Tokarczukova, ne smemo pričakovati hitropotrošnega branja, vendar pa se navkljub temu zdi, da bi bil Pelji svoj plug čez kosti mrtvih z nekoliko bolj zgoščeno zgodbo in manj ponavljanja še boljši roman kot je.
Občasno frustrirajoč, povečini pa kvalitetno spisan moralni triler.
