Sing Sing se na prvi pogled odvija kot še ena navdihujoča hollywoodska zaporniška drama o iskanju upanja za rešetkami oz. o doseganju svobode v kraju, kjer svoboda (vsaj fizična) ni dovoljena; film, postavljen za zidove zloglasnega zapora Sing Sing, spremlja skupino arestantov, ki se vključijo v program t.i. rehabilitacije skozi umetnost in postanejo člani gledališkega ansambla, ki vsako leto pripravijo predstavo, preko katere se naučijo izražati svoja čustva, hkrati pa na novo odkriti smisel življenja. Okvirna zgodba deluje kot material za predvidljivo in sentimentalno melodramo, vendar pa se film režiserja in scenarista Grega Kwedarja dvigne nad povprečje po zaslugi enega pomembnega elementa; avtentičnosti. Sing Sing je namreč film, ki poleg profesionalnih igralcev kot je Colman Domingo vključuje tudi resnične nekdanje zapornike iz Sing Singa, kar zgodbi nemudoma obogati z realistično, skorajda naturalistično noto. Temu primerno so igralske kreacije zelo naravne, s čimer se film približa formatu igranega dokumentarca, med vsemi pa najbolj zasije ganljivi Domingo, ki si je več kot zasluženo prisvojil nominacijo za igralskega oskarja. Kwedarjev film tako ni brutalna arestantska drama, ki se osredotoča na srhljive plati življenja za rešetkami (nasilje, posilstva, droge), ampak v maniri klasike The Shawnshank Redemption usmerja fokus na prikaz solidarnosti, umetniškega izražanja in prijateljstva znotraj zaporniškega sistema, za katerega vsi vemo, da je pogosto vse prej kot human. In ob pomoči pristnega poetičnega realizma, občasnega toplega humorja in vključitve posnetkov resničnih zaporniških predstav, v kateri so nastopali nekateri igralci v filmu, se Sing Sing pred gledalčevimi očmi odvije kot čudovito navdihujoča drama o upanju in neskončni moči umetnosti.