Brazilija, leta 1970. Država, ki je že od leta 1964 naprej pod strogo vojaško diktaturo, se po ugrabitvi švicarskega ambasadorja s strani odporniških revolucionarjev, znajde v trajni krizi politične nestabilnosti, zato začne vojska množično preganjati vsakogar, ki bi lahko predstavljal državnega sovražnika. Eden od teh je bil tudi inženir in disidentski aktivist Rubens Pavia (1929-1971), ki so ga 20. januarja 1971 aretirali na njegovem domu v Riu de Janeiru, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Biografska zgodovinska drama I’m Still Here, ki jo je posnel brazilski filmski veteran Walter Salles, predstavi Paviejevo tragično zgodbo, vendar skozi oči njegove družine, še posebej požrtvovalne žene Eunice Pavia (1929-2018), ki je v naslednjih letih, še posebej pa po liberalizaciji Brazilije, postala odvetnica in ena od glasnejših kritik nekdanjega režima, hkrati pa se je ves čas prizadevala, da bi Rubensova usoda doživela zaslužen epilog. Navkljub močnemu političnemu ozadju same zgodbe se I’m Still Here Pavijeve zgodbe loteva na subtilen in prefinjen način, brez odvečne sentimentalnosti ali plitkih družbenih komentarjev. Namesto tega se Salles posveča enako ganljivemu kot tudi pretresljivemu prikazu družine, ki se je prisiljena soočiti z izbrisano usodo njenega očeta / moža, obenem pa najti dovolj motivacije, da nadaljuje z življenjem in potrpežljivo čaka na popravo krivic. I’m Still Here zadane v polno s svojo odlično igralsko zasedbo (najbolj zasije kakopak veterana Fernanda Torres, ki predstavlja čustveno jedro zgodbe z ravno pravšnjo mero emocij kot tudi zadržanosti), ganljivo glasbeno podlago Warrena Ellisa ter resda konvencionalno, vendar tekočo strukturo filma, ki zadovoljivo pokrije skoraj pol stoletja dolgo pripoved. I’m Still Here je močan opomnik zgodovinskih krivic, ki ne bi smele biti nikoli pozabljene.