Prepletanje humorja in groze oz. smeha in strahu je v svetu filma eden najbolj tveganih eksperimentov, ki pogosto prinaša slabe rezultate, saj je govora o združevanju dveh čustvenih reakcij, ki sta si pomensko popolnoma nasprotni. Borderline, sicer režijski prvenec Jimmyja Wardena, ki je med drugim spisal duhovito komično srhljivko Cocaine Bear, ima poleg zgoraj naštetetega še toliko težjo nalogo, saj ambiciozno stke mrežo psihološkega trilerja o zalezovalcu starlete in absurdne črne komedije, ki vnaša elemente fizičnih gagov in popkulturnih referenc. Film se odvija v 90. letih in sledi neprištevnemu zalezovalcu (Ray Nicholson v prikupno odbiti prezenci, ki kakopak močno spominja na diabolične nastope njegovega slavnega očeta Jacka Nicholsona), ki je obseden s priljubljeno pop pevko Sofio (Samara Weaving, ki pridno nadaljuje kariero eden od najbolj prepoznavnih kraljic filmskega krika) in jo nekega večera vzame za talko na njenem domu, kjer je odločen, da se do nastopa jutra z njim poroči. Borderline ni popoln film in se na več mestih nerodno spotakne ob lastne ambicije, toda hkrati ima na svoji strani presenetljivo veliko močnih adutov, ki ga dvigujejo krepko nad povprečje; poleg odličnih igralskih predstav so tu še posrečena kombinacija suspenza in črnega humorja, živahen tempo in nekaj izvirnih duhovitih medklicev, ki sicer z okvirno zgodbo nimajo veliko skupnega, vendar jih je kljub temu užitek gledati. A kot že rečeno; filmu manjka bolj poglobljen fokus, prav tako bi se lahko odpovedal nekaterim stranskim štorijam in bolje izkoristil časovni okvir 90. let, ki so v filmu bolj sama sebi v namen. Borderline je tako očarljivo zlobna srhljiva komedija, ki izpolni svoja pričakovanja, kaj več od tega pa ne.