Snakeeater je eden od tistih filmov, ki se ne želi žanrsko predalčkati, kar mu hkrati predstavlja prednost kot tudi slabost. Mešanica psihološke srhljivke in noir detektivke je postavljena v veliko urbano okolje, ki je skoraj v celoti oropano življenja in sredi tega zapuščenega labirinta se znajde Rick, zasebni preiskovalec, ki ga najame skrivnostni Frank z namenom, da bi poiskal krivca za domnevno zavarovalniško prevaro, v katero sta vpletena psihično nestabilni postopač in njegova z drogami zasvojena sestra. To je zgolj majhen del zgodbe, ki jo ponuja pričujoči film, kateremu je nemogoče odreči zasluge za ambicioznost; režiser in scenarist Tore Kanos prepleta enigmatičnost klasičnih mojstrovin kot sta Se7en in Memento ter jo začini z noirovsko temačnostjo, ki sicer po nepotrebnem zapleteno zgodbo obogati s privlačno srhljivo atmosfero, ki skuša gledalca vzpodbuditi k razmisleku o tem, kaj gleda oz. da bi sam podvomil v to, kater plat prikazane zgodbe je resnična in katera zgolj produkt domišljije osrednjega lika. Spodobne igralske predstave, med katerimi najbolj zasije veteran neodvisnega filma Isaach De Bankole ter ekonomična dolžina filma (slabih 80 minut) poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi preveč, pa četudi ne bo uspel povsem prezreti šibkosti, ki jih sicer kompetentno narejen izdelek skuša skriti. Prva je že omenjena pretencioznost, ki preganja številne underground filmske umetnike, druga pa je reciklaža že preverjenih trikov iz filmov Davida Fincherja in Christopherja Nolana, ki tokrat izpadejo nenavdihnjeno in predvidljivo. Zunaj tega je Snakeeater soliden filmski eksperiment, ki ga je moč občudovati bolj zaradi tega, kar želi doseči kot pa zaradi tega, kar dejansko doseže.