Tim Burton je z orjaško uspešnico Batman leta 1989 spremenil pravila igre znotraj žanra superherojskih filmov; njegova temačna in kompleksna interpretacija ikoničnega DC-jevega junaka Batmana, pod katerim se skriva obraz milijonarja Bruca Wayna, ki skuša z zaščito mesta Gotham maščevati smrt svojih staršev. Burton je temačnost lika okrepil tudi v njegovem odličnem nadaljevanju Batman Returns, vendar pa je studio menil, da bo z bolj depresivno zgodbo, odvratnimi liki (še posebej kontroverzen je bil Danny De Vito v vlogi ostudnega Pingvina) in vse bolj izrazito brutalnostjo takšen pristop slej ko prej odvrnil mlajše gledalce, zato je naslednji film z naslovom Batman Forever režiral Joel Schumacher. Ta je sicer ohranil nekaj temačnosti predhodnikov, vendar pa je Batmanov mit žal pobebavil in ga naredil bolj “sprejemljivega” za širše občinstvo; žive neonske barve, večji poudarek na hitri akciji, preprosti zgodbi in lahkotnemu humorju, vključitev pobalinskega Batmanovega pomočnika Robina (pretirano mevžasti Chris O’Donnell)pretirane igralske kreacije (še posebej zlikovcev, ki jih simpatično odigrata Tommy Lee Jones in Jim Carrey) in sila poenostavljen pogled na moralne dileme osrednjega lika. Schumacher, ki več kot očitno tokrat ni imel proste vizije in je bil pod močnimi pritiskimi studia, resda ni na vrhuncu svojih zmožnosti, vendar pa je Batman Forever še vedno simpatična filmska zabava z izpiljeno vizualno podobo in kratkočasnim dogajanjem, nenezadnje pa je tudi Val Kilmer povsem spodoben Bruce Wayne / Batman, pa četudi mu scenarij ne daje veliko prostora, da bi iz svojega lika razvil kaj več kot stereotipno herojsko karikaturo. Končni rezultat je ziheraški, načičkan in generičen film, ki pa vseeno najde dovolj prostora za sproščeno zabavo. Je pa vprašanje, če je “sproščenost” res nekaj, kar povezujemo z Batmanom…