Južnokorejski mojster sedme umetnosti Bong Joon Ho je pred dobrimi šestimi leti zakrivil briljantno črno komedijo Parasite, ki je upravičeno postala moderna filmska klasika, hkrati pa se je s svojo duhovito, domiselno, ostro in natančno analizo medrazrednega boja uvrstila med najboljše filmske satire vseh časov. Ravno zato so bila pričakovanja ob najavi njegovega novega projekta, ZF črne komedije Mickey 17, toliko večja; v času, ko moderna čezlužniška satira postaja vse bolj plitka, predvidljiva in že kar neokusno propagandna, je dobrodošlo, da Joon Ho znova pokaže, kako na subtilen in inteligenten način posredovati močne družbene komentarje o stanju sveta, v katerem živimo. Okvirna zgodba je več kot obetavna; naslovni junak leta 2054 odpotuje v vesoljsko kolonijo in se “zaposli” kot človeški odpadni material za znanstvene poskuse, ki je ob vsak smrti kloniran, ob tem pa trči ob ljubezen, spoznavanje z novimi oblikami življenja ter nasilni režim šarlatanskega diktatorja Marshalla. Mickey 17 se v prvi tretjini razvija kot film, ki ga od Joon Hoja pričakujemo; izvirni koncept, fenomenalna predstava Roberta Pattinsona, ki znova dokaže, da je igralec z izjemno širino ter izpiljeno epska vizualna podoba ledenega planeta, na katerem se odvija večina zgodbo. Žal pa začetno navdušenje hitro mine, ko se izkaže, da je Mickey 17 nedodelano, generično in s satiričnega vidika obupno plitko razočaranje, s katerim se je Joon Ho več kot očitno podredil zakonom novega Hollywooda, ki med drugim vključujejo serviranja površinskih in predvidljivih političnih komentarjev, ki žalijo gledalčevo inteligenco, karikaturnih likov, katerih obstoj služi zgolj širjenju točno določene politične agende (tu lahko s prstom pokažemo na obupnega Marka Ruffala v vlogi Marshalla, ki skuša imitirati aktualnega predsednika Trumpa, vendar je pri tem dolgočasno predvidljiv in štorast) ter neizvirno zgodbo, ki so lenobno izposoja elemente iz vsebinsko boljših filmov. Mickey 17 sicer vključuje nekaj trenutkov briljance, ki smo je vajeni od Joon Hoja, vendar pa je so ti zadušeni pod težo hollywoodske politične korektnosti in predvidljivega satiričnega lajanja brez konkretnega ugriza. Eno od večjih filmskih razočaranj leta 2025.
