Vesolje v očeh mnogih ljudi zbuja občutek čarobnosti in lepote (kar vsekakor drži), vendar pa hkrati s svojo neskonočnostjo in misterioznostjo lahko predstavlja tudi vir strahu oz. groze. Nenazadnje je že ZF klasika Alien dokazala, zakaj je lahko vesolje prekleto strašljiv kraj; ker te tam nihče ne sliši kričati. Psihadelična ZF srhljivka Ash v režiji glasbenega producenta, filmskega skladatelja, raperja in DJ-a Stevena Ellisona, bolj znanega po umetniškem imenu Flying Lotus, že v uvodnih kadrih, kjer kamera spremlja temačne klavstrofobične prostore vesoljskega plovila na skrivnostnem oddaljenem planetu, daje vedeti, da bo potovanje skozi vesolje vse prej kot sproščeno; glavna junakinja je amnezična astronavtka Riya, ki se zbudi kot edina preživela na omenjenm plovilu, medtem ko je ostala posadka brutalno razkosana. Med iskanjem odgovorov Riya trči ob edinega preživelega, znanstvenika Briona (Aaron Paul), do katerega pa začne hitro gojiti močno nezaupanje, še posebej, ko se izkaže, da planet, na katerem se nahajata, skriva mnogo več kot se zdi na prvi pogled. Kar je pri filmu Ash najbolj impresivno, je njegov skromen proračun; Ellison je namreč film posnel za borih pol milijona dolarjev, vendar se to na končnem izdelku niti malo ne pozna. Še več; film s svojimi presenetljivo razkošnimi posebnimi učinki, psihadelično vizualno podobo, ki vleče veliko vzporednic s Kubrickovo klasiko 2001: A Space Odyssey, fenomenalno atmosfero ter okusnim gravžem pljune v obraz čezlužniški industriji, ki še vedno troši visoke količine denarja za praznoglave spektakle. Ash obenem prepriča z dobrimi igralskimi predstavami, živahnim tempom in splošno odštekanostjo, s čimer se odkupi za napake kot so predvidljiva zgodba in teatralna zadnja tretjina. Elegantna kombinacija starošolskih Ridleyja Scotta in Johna Carpenterja, ob kateri boste gledalci zadovoljno kričali.