Znotraj žanra grozljivk je že lep čas moč opaziti počasen vzpon t.i. folk grozljivk, ki po definciji prepletajo žanrske elemente z motivi iz ljudske mitologije in mednje spada tudi Frewaka, drugi režijski celovečerec filmarke Aislinn Clarke, ki je že s svojim prvencem, elegantno srhljivko “najdenih posnetkov” The Devil’s Doorway in prgiščem kratkih filmov dokazala svojo fascinacijo nad okultnim ter prepletanjem ruralnih vraž s človeško psihologijo. Frewaka s tega vidika nadaljuje režiserkino tradicijo, saj v ospredje postavlja posameznico, obremenjeno s travmami, ki je posledica izgube bližnjega; Shoo, ki preboleva nedavno smrt svoje matere, odpotuje v odročno vasico, kjer je sprejela službo oskrbnice starejše ženske Peig, ki se iz sprva neznanega razloga skriva pred sosedi in ostalimi vaščani v svoji stari hiši. Kmalu je razkrito, da je Peig v preteklosti ugrabila zlovešča lokalna legenda in nadnaravna entiteta Na Sidhe; med dvojico se razvije čudaško zavezništvo, ki pa s seboj prinaša paranojo, bizarne rituale, nevarne vraže in soočenje s svojimi najtemnejšimi skrivnostmi. Frewaka je občasno preveč ambiciozna in razvlečena, vendar kot celota zelo vzdušna, napeta in osvežujoče kompleksna kombinacija karakterne študije in folk srhljivke, ki služi kot eleganten poklon klasikam iz omenjenega žanra kot sta The Wicker Man in The Blood on Satan’s Claw. Poleg režiserkinega izvrstnega občutka za suspenz in subtilne podrobnosti je film zaznamovan z odličnimi igralskimi predstavami, skrbno dostavljenimi prizori strahu ter zgodbo, ki je ravno prav enigmatična, da nikoli ne izpade pretenciozna ali (preveč) dolgočasna. Zaradi počasnega tempa in nekonvencionalne pripovedne niti bo film za nekatere gledalce preveč naporen, še posebej za tiste, ki se razvajate z modernimi strašljivkami kot so A Quiet Place in Smile, vendar pa bo popolnoma nasproten učinek imel na tiste, ki so še vedno močno zaljubljeni v korenine srhljive folklore.