Leto 1948. Povojna Jugoslavija se po usodnem sporu med Titom in Stalinom znajde na ideološkem razpotju; želi se distancirati od vplivov tedaj močne Sovjetske zveze, hkrati pa nehote odpira vrata “dekadentnemu” zahodu, ki s svojimi vplivi ogroža socialistično vero v industrijski, agirkulturni in tehnološki napredek. V to napeto družbeno in politično klimo je postavljena glasbena drama Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica v režiji Karpa Godine, ki obravnava jazz glasbo kot znak upora; nad omenjeno glasbeno zvrstjo so namreč zelo navdušeni člani radijskega orkestra, ki morajo po navodilih oblasti kreniti na turnejo po deloviščih, zadrugah in gradbiščih, da bi z glasbo krepili moralo med ljudmi in utrdili njihovo vero v socializem. Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica je duhovit, poetičen in melanholičen film ceste, ki je hkrati strukturiran kot Godinov krik upora zoper vse režime, ki iz ljudi delajo sužnje; poudarek je resda na utopičnem socializmu in njegovem odkriti zlorabi umetnosti v propagandne namene, vendar pa je moč potegniti ogromno vzporednic tudi z aktualnim kapitalizmom, kjer je propagadno zamenjala tržna privlačnost. Film uspe z odlično igralsko zasedbo (ni naključje, da večino nastopajočih predstavljajo vidnejša imena slovenske alter / punk scene 80. let kot so Peter Mlakar, Zvonko Čoh, Marko Derganc in proti koncu filma celo skupina Pankrti), ironičnim smislom za humor ter domiselnimi eksperimentalnimi vložki postaviti iskren spomenik uporniškim generacijam, ki jim umetnost pomeni pot do osebne svobode (v primeru pričujočega filma je to jazz glasba), hkrati pa je gledalcem posredoval subtilno kritiko represivnih sistemov. Edina vidnejša slabost filma pa je njegova (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo in njene like nekoliko nedodelane, toda kot celota je Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica še vedno udaren in pomemben film, ki ostaja tudi danes aktualen.