Uvodni kadri atmosferičnega vojnega trilerja Warfare, sicer najnovejšega celovečerca Alexa Garlanda, postrežejo s skupino ameriških marincev, ki v vojaškem taboru razposajeno plešejo na zvoke dance uspešnice Call on Me Erica Prydza. Ta prizor služi kot kontrast okrutnemu dogajanju, ki sledi kmalu zatem; v noči 19. novembra 2006 se marinci znajdejo na ulicah iraškega mesta Ramadi, kjer okupirajo hišo dveh civilnih družin, naslednje jutro pa jih presenetijo streli sovražne vojske, ki jih stisne v kot, med negotovim čakanjem na pomoč pa se marinci nenadoma ne borijo več za varnost domovine, ampak za lastno preživetje. Warfare je po resničnih dogodkih posnet film, ki ga je Garland režiser in spisal v tesnem sodelovanju z nekdanjim marincem Rayjem Mendozo, ki je bil tudi aktivno udeležen v spopadih ob obleganju mesta Ramadi, kar zgodbi nemudoma doda potrebno nianso avtentičnosti, ki pa je tokrat potisnjena do maksimuma. Po strukturi in pristopu je pričujoči film moč primerjati z Nolanovim vojnim epom Dunkirk, kjer ni fokus na poglobljeni zgodbi in kompleksnih likih, ampak predvsem na brutalno iskreni in vzdušni rekonstrukciji vojaškega spopada, preko katerega gledalec izlušči subtilne komentarje o srhljivem eksistencialnem položaju povečini anonimnih vojakov ter absurdnosti delovanja vojnega mehanizma. Takšen pristop je bil pri Nolanu zelo uspešen, nič slabše pa se ne odrežeta Garland in Mendoza, saj je Warfare zaznamovan z naturalističnimi igralskimi predstavami, brutalno akcijo ter pogosto zadušljivo atmosfero, ki se med drugim zanaša na vzdušno svetlobo, menjave barv ter zelo domiselno uporabo naravnih zvokov, ki so bolj strašljivi od zvokov vpitja in streljanja. Zaradi pomankanja prave zgodbe in likov, o katerih ne izvemo skoraj nič, bo marsikateri gledalec nad filmom razočaran, kar je sicer razumljivo, toda Warfare je s svojim drznim pristopom ter strašljivo avtentičnostjo močan opomnik nad obstojem besnila, imenovanega vojna.