Ameriška filmarka Julia Max, ki se je doslej pilila v žanru kratkometražnih filmov, se s svojim celovečernim prvencem The Surrender loteva tematike, ki jo v modernih grozljivkah vse pogosteje srečujemo; breme družinske travme, ki ob podrobnejši analizi odpre pot do zamolčanih skrivnosti, povezanih predvsem z disfunkcionalnimi odnosi znotraj družine. Maxova vsaj na površju krene po poteh filmov kot so The Hereditary, ki prepletajo elemente temačne družinske drame in nadnaravnega šokerja, kar pri gledalcu sproži neprijetna ugibanja, če se bo The Surrender uspel izogniti predvidljivim trikom in formulaičnosti ter postregel z novimi in domiselnimi pogledi na obravnavane problematike. Odgovor je; da… in občasno tudi ne. Film spremlja hčerko Megan in mater Barbaro, ki morata skrbeti za hudo bolnega očeta, ki je priklenjen na posteljo in odvisen od pogostih doz morfija za lajšanje bolečin; ta del zgodbe, ki osrednji junakinji (in gledalca) pripeljejo do očetove tihe smrti, Maxova domiselno zavije v povsem realistično družinsko dramo, namenjeno prikazu osebnostnih razlik med prizemljeno Megan in vraževerno Barbaro, ki ju izvrstno odigrata Colby Minifie in Kate Burton. Film z mračno atmosfero, močnimi dialogi ter celo ščepcem črnega humorja kompetentno razvije iskreno in čustveno družinsko dramo, ki jo zgolj občasno prekinejo rahlo formulaični nadnaravni trenutki. V nadaljevanju, ko se Barbara odloči obuditi moževo truplo s pomočjo bizarnega rituala, se Maxova postopoma spusti v vode “lynchevskega” surrealizma, ki temelji na podobah iz nočnih mor ter ogromne mere izvirnega simbolizma; ta preskok iz realističnega v nadnaravno se zdi tvegan, vendar pa v primeru pričujočega filma deluje povsem nemoteče in postreže z izredno strašljivimi trenutki, ki ne zapadejo v pretiravanje ali melodramatičnost. The Surrender je navkljub nekaterim že videnim elementom prepričljiva in vzdušna odisejada v temino družinskih skrivnosti.