Filmska trilogija retro slasherjev Fear Street, ki temelji na istoimenski priljubljeni seriji mladinskih knjig ameriškega pisatelja R.L. Stina, se je izkazala za eno večjih komercialnih uspešnic kanala za pretočne vsebine Netflix, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj ji bodo sledila nova nadaljevanja, še posebej zato, ker je Stine v seriji dosedaj napisal že več kot petdeset knjig. Štiri leta kasneje smo gledalci deležni novega poglavja v (očitno) franšizi z naslovom Prom Queen, ki se že po naslovu sodeč vrti okoli maturantskega plesa, tokrat na srednji šoli v mestecu Shadyside, kjer se večina deklet pripravlja, da bi osvojila prestižni naziv kraljice plesa, med drugim tudi sramežljiva Lori (India Fowler), ki pa je med vrstniki označena za izobčenko, še posebej zato, ker je bila njena pred leti glavna osumljenka v preiskavi očetovega umora. Kmalu po pričetku plesa se začnejo kopičiti trupla najstnic, ki se potegujejo za naziv kraljice, morilec pa naj bi bil tudi povezan z Lorino temačno preteklostjo. S tehničnega vidika je Fear Street: Prom Queen kompetentno narejen in stilsko dovršen izdelek, ki se oboroži s privlačnim (četudi rahlo formulaičnim) soundtrackom, izpiljeno retro vizualno podobo, privlačno kostumografijo in vzdušno obuditvijo konca 80. let. Popolnoma drugačno spoznanje pa čaka gledalca pri soočenju z vsebino filma, ki ne bi mogla biti bolj nedodelana, plitka in lenobno predvidljiva; liki so stereotipno enodimezionalni, zgodba pa zelo nemarno spacana in več kot očitno porezana v montaži, kar posledično vpliva na pomanjkanje pravega suspenza in strašljivih trenutkov, ki jih nadomesti ekscesno nasilje. Fear Street: Prom Queen je tako zgovoren primer filma, kjer stil nadomesti vsebino.