Rorschach, nadnaravna strašljivka, posneta v formatu “najdenih posnetkov”, se na spletni strani YouTube ponaša z drzno oznako, da gre za najbolj strašljiv film na spletu, kar takoj sproži neprijetna ugibanja o tem, da je takšno trditev namerno razširila ekipa filma z jasnim namenom, da bi zbudila pozornost in si nabila čim več ogledov. Resda gre pri vprašanju o tem, kaj je nekomu strašljivo in kaj ne, za povsem subjektivno odločitev, zato je nemogoče odgovoriti na vprašanje glede tega, če je Rorschach res grozljivka, ki gledalcu zleze pod kožo in ga posledično strese do kosti. Film ima zelo preprost zaplet, ki ga je moč srečati v vsakem poglavju priljubljene franšize Paranormal Activity; dvojica skeptičnih raziskovalcev s kamerami beleži dogajanje v domu matere samohranilke in njene hčerke, ki komunicira z nevidno nadnaravno silo. Nič posebnega novega, torej, vendar pa režiser in scenarist C.A. Smith (to je njegov prvi in zaenkrat edini celovečerec) v formulaičnost vnaša nekaj svežine s presenetljivo prizemljenim pristopom do obravnavanja nadnaravnih pojavov; v ospredju so predvsem zvočni in praktični učinki, nevarnost pa je skoraj ves čas skrita pred očmi junakov in gledalcev, kar dogajanje napolni z visoko mero suspenza, filmu pa je v veliko pomoč tudi kompetentna igralska zasedba, ki svoje delo opravi nad pričakovanji, vsaj glede na zelo omejen proračun. Rorschach je tako prej neprijeten kot strašljiv film, ki v okviru omejenih finačnih sredstev več kot solidno opravi svoje delo, vendar pa se ne more docela izogniti velikim težavam kot so prepočasen tempo in izredno šibak konec, ki ni zgolj antiklimatski, ampak gledalcu niti ne daje občutka, da se je v slabih 75. minuta karkoli razrešilo. Primerno za oboževalce filmov z najdenimi posnetki, ostali pa se ogledu izognite.