Ne glede na zelo borno kvaliteto zadnjih filmov v dinozavrski franšizi Jurassic Park so ti še vedno posamično prinesli nad milijardo dolarjev zaslužka, zato je bilo pričakovano, da bo Hollywood še naprej molzel izumrle plazilce. Novo poglavje s sicer boleče nedomiselnim naslovom Jurassic World: Rebirth naj bi po besedah režiserja Garetta Edwardsa predstavljalo vrnitev franšize h koreninam Spielbergove klasike iz leta 1993, kar se zdi hkrati vzpodbudna kot tudi pretirano ambiciozna odločitev, ki lahko gledalce z visokimi pričakovanji privede do velikega razočaranja. Film spremlja skupino plačancev (med njimi tudi vidno zdolgočasena Scarlett Johansson in Mahershala Ali, ki sta v filmu zgolj zaradi visokega honorarja), ki odpotuje na odročni otok v bližini ekvatorja, na katerem živijo mutanske vrste dinozavrov s posebnim genetskim zapisom, ki bi lahko pripomogel k razvoju moderne medicine, v istem času pa na otoku pristane tudi mlada družina, ki se hitro znajde na begu pred besnimi dinozavri. Zgodba filma je tudi tokrat absurdna in polna neumnih naključij, kar pa ne bi bilo tako moteče kot je nerodno preskakovanje med dvema zgodbama (plačancev in družine), kjer se zdi, da vsaka tiči v svojem filmu, skupno pa jima je zgolj to, da so v obeh človeški liki strašansko plitki in dolgočasni. Na srečo se Jurassic World: Rebirth odkupi z veličastno vizualno podobno, tehnološko dovršenostjo, živahnim tempom, impresivnimi posebnimi učinki, razburljivo akcijo ter prepričljivim videzom dinozavrov, ki znajo tudi po več kot 33. letih pri gledalcu še vedno pospešiti srčni utrip. Kot celota je Edwardsov film solidna poletna akcija, ki predstavlja napredek od smeti kot sta bila Fallen Kingdom in Dominion, vendar pa obstaja velika možnost, da se filma do prihoda naslednjega velikega blockbusterja ne bo nihče več spomnil. Jurassic World: Rebirth je najboljše, kar je franšiza ponudila v zadnjih desetih letih, čeprav to ni ravno hvalevreden dosežek.