Sean Byrne je avstralski filmar, ki očitno preferira kvaliteto nad kvantiteto; v šestnajstih letih, odkar je prvič opozoril nase s črnohumorno srhljivko The Loved Ones, je posnel zgolj tri celovečerce; poleg že omenjenega še okultno grozljivko The Devil’s Candy in deset let kasneje še najnovejši projekt, pustolovsko grozljivko Dangerous Animals. Byrne tokrat ustvari svojevrstno kombinacijo psihološkega trilerja o serijskem morilcu in grozljivke z morskimi psi, ki pa so tokrat obstranski liki; ameriško turistko in surferko Zephry (Hassie Harrison) ugrabi psihopatski serijski morilec Tucker (Jai Courtney), ki svoje žrtve odpelje na odprto morje z namenom, da bi jih žrtvoval skupini morskih psov kot del sprevrženega rituala. Okvirni zaplet filma se morebiti zdi absurden, vendar pa ga (vsaj v prvi polovici) Byrne kompetentno razvije v napet in nepredvidljiv triler o preživetju, ki impresionira gledalca z razkošno vizualno podobo, dobrim tempom, močnim suspenzom in predvsem z odličnimi igralskimi predstavami, kjer še posebej navduši zlobno razigrani Courtney, katerega lik Tuckerja je toliko bolj privlačen, ker ga film ne obteži s pretiranjem razlaganjem njegove življenjske zgodbe in ga tako venomer ohranja diaboličnega in sadističnega. Škoda le, da film vsega razpoložljivega potenciala ne uspe popolnoma izkoristiti, kar je najbolj razvidno v drugi polovici, ki postane (pre)nasičena z raznimi žanrskimi klišeji; zgodba postreže z vse bolj za lase privlečenimi naključji, nelogičnostjo, neumnimi preobrati in predvidljivimi triki, še najbolj pa moti nenadna transformacija Zephry iz odločne, a ranljive surferke v neuničljivo mašino, ki zmore nadčloveške napor. Kar je resnično škoda, saj je Dangerous Animals vedno nevarno blizu tega, da postane odličen film, vendar ga vedno znova povleče nazaj kakšna neumnost ali predvidljivost. Navkljub tem napakam gre še vedno za dovolj napet in zabaven triler o preživetju, ki gledalcu za kratek čas zleze pod kožo.