Slovenski režiser Janez Lapajne slovi kot filmar, ki se pogosto prepušča trenutnemu navdihu in praktičnim rešitvam na licu mesta, kar je najbolj evidentno v njegovem celovečernem prvencu, romantični drami Šelestenje. Film je bil posnet v dobrih dveh tednih, snemanje je potekalo v bolj ali manj gverilskih razmerah, scenarij pa se je razvijal skozi improvizacijo in spontanost na prizorišču snemanja. Takšen “razpuščen” pristop je sicer tvegan, vendar pa lahko v rokah kompetentnega režiserja rodi dobre rezultate in Lapajne vsekakor spada v to kategorijo. Film sledi mlademu paru Katarini in Luki, ki se po sedmih letih skupnega življenja zatečeta na idilično prekmursko podeželje, da bi rešila njun vse bolj disfunkcionalen odnos. Med burnimi prepiri, neprijetno tišino in begom v naravo se dvojica začne soočati s kruto resničnostjo, ki ju čaka; Katarina najde uteho v duhovitem vojaku, ki ji ponudi nov pogled na življenje, Luka pa se mora odločiti med vztrajanje in odhodom. Kar je filmu Šelestenje moč šteti v velik plus, je njegova spontanost v dialogih in neolepšanem prikazu medsebojnih človeških odnosov, ki so lahko polni radosti kot tudi bridkosti. Lapajne spretno kombinira idilične podobe narave Prekmurja s čustvenimi vrtinci osrednjih likov, pri tem pa se nikoli ne zateka v osladnost ali sentimentalizem, za kar se lahko zahvali tudi odlični igralski zasedbi, kjer prepriča predvsem Barbara Cerar v vlogi Katarine. Navkljub temu pa se zdi, da film Šelestenje v drugi polovici nekoliko izgubi na dinamiki in se zaplete v repeticijo idej ter rahlo utrujajoče dialoge, kjer improvizacija rahlo uide nadzoru, prav tako pa so nekateri liki (vojak, ki ga odigra Grega Zorc) premalo dodelani in izpadejo kot privesek nekemu drugemu, bolj pomembnemu liku. Šelestenje je nepopoln in občasno utrujajoč film, ki pa premore dovolj smisla za humor, dramo in iskrenost, da bo prepričal gledalca.