Sorry, Baby, režijski prvenec Eve Victor, se začne kot komična drama o ekscentrični profesorici literature Agnes (perfektno jo odigra kar režiserka sama), ki živi sama s svojim mačkom v hiši ob gozdu, daleč stran od oči ljudi. Tik pred diplomo je članica skupine, ki jo vodi čedni profesor Decker, ki je hkrati zelo navdušen nad njenim pisanjem. Na tej točki se zgodba filma preusmeri v nekaj bistveno bolj temačnega; Decker Evo nekega večera povabi na druženje v njegovo hišo, kjer jo spolno zlorabi, kar jo pričakovano travmatizira, še posebej zaradi tega, ker ji ne pristojne službe ne družba nasploh ne priskoči na pomoč. Sorry, Baby, ki kronološko beleži več let v življenju glavne junakinje, je s tehničnega vidika impresiven prvenec zelo obetavne režiserke; vizualna melanholija filma, pristen življenjski humor, odlične igralske predstave in dokaj zrelo in nekonvencionalno obravnavanje teme, ki se filmih pogosto pojavi, naredijo iz pričujočega izdelka nekaj, kar je vsekakor vredno gledalčeve pozornosti. Kjer se film nekoliko spotakne, je ob prepletanju dramatičnih prizorov s črnim humorjem; tak pristop je vsekakor osvežujoč, vendar hkrati tudi tvegan, saj lahko pretirano zanašanje na zbijanje šal izniči čustveno intenzivnost dogodka, ki je vse prej kot zabaven. Dober primer je prizor, kjer Agnes prvič po posilstvu obišče zdravnika in vpričo njega dostavlja sarkastične šale, ki resda želijo prikazati absurdnost družbenega odnosa do nasilja nad ženskami, vendar pa kljub temu izpadejo nevmesno oz. nepotrebno. Takšnih trenutkov je v filmu ravno dovolj, da postanejo moteči in preprečijo, da bi zgodba krenila v vode potrebne ganljivosti. Sorry, Baby je navkljub temu zdrsu izredno solidna komična drama, ki uspe nagovoriti gledalca z močnim sporočilom o težavnem položaju žrtev nasilja, ki tudi dandanes ne dobijo podpore, ki jo potrebujejo.