Ob natančno 2:17 skupina sedemnajstih otrok iz istega razreda nenadoma vstane iz postelj, zapusti svoje domove in izgine v neznano. Mesto Maybrook je v navalu panike, vsi prsti pa so usmerjeni v idealistično mlado učiteljico Justine, ki naj bi po mnenju meščanov vedela, kje se otroci nahajajo. Ta skrivnostni zaplet poganja psihološko grozljivko Weapons, sicer najnovejši celovečerec režiserja in scenarista Zacka Creggerja, ki je pred dobrimi tremi leti navdušil z izvrstnim srhljivim misterijem Barbarian, s katerim si deli nekonvencionalen način pripovedovanja; zgodba o izginulih otrocih je namreč povedana iz različnih perspektiv (od že omenjene učiteljice, zaskrbljenega starša, ravnatelja, policista, mladega potepuha do edinega otroka iz razreda, ki ni izginil), ki šele proti koncu pridobijo na smislu in potrpežljivo dodajajo koščke zastrašujoči sestavljanki. Mnogi kritiki so film označili za eno od najbolj strašljivih grozljivk letošnjega leta, kar ni daleč od resnice; Cregger se namreč znova izkaže s svojim mojstrskim obvladovanjem suspenza in dostavljanjem pristne groze, ki ne temelji na preverjenih trikih in zlajanih klišejih, ampak se pogosto zanaša na drobne praktične trike kot so pogosto neprijetno gluha tišina in počasni prizori, ki se namerno igrajo z gledalčevimi pričakovanji in ga vodijo v napačno smer. Ob pomoči odličnih igralskih predstav (zasijeta predvsem Julia Garner in otroški igralec Cary Christopher), vrhunske glasbe ter celo nepričakovane količine pristnega črnega humorja se Creggerjev film razvije v nepredvidljivo in neprijetno gledalsko izkušnjo. Če bi kje iskali napake, bi te večinoma našli pri pretirani dolžini filma, ki nekje v sredini potegne zgodbo v razvlečenost (dober primer je del s policistom, ki traja dobre četrt ure in povečini zgodbi ne doda ničesar omembe vrednega), vendar pa bo gledalec preveč prestrašen, da bi se s tem preveč obremenjeval. Mnenja o filmu Weapons bodo nedvomno deljena in sprožala mnoge polemike, vendar pa je tudi s tega vidika to nekaj pohvalnega; bolje se je pogovarjati o filmu, ki deli občinstvo kot pa o filmu, o katerem se ni kaj za pogovarjati.
