Eden od najbolj zoprnih klišejev, ki si ga privoščijo filmske grozljivke, je vključitev domačih živali (predvsem psi in mačke), katerih edini namen je zgolj ta, da hitro umrejo in s tem od gledalca izsilijo sentimentalno katarzo. To zoprnost skuša odpraviti nadnaravna grozljivka Good Boy, režijski prvenec Bena Leonberga, ki zbudi pozornost s svojo domiselno premiso; v filmu spremljamo dogajanje iz perspektive kužka po imenu Indy (gre sicer za režiserjevega resničnega kosmatinca), ki se skupaj s svojim lastnikom Toddom (Shane Jensen) odpravi v dedkovo kočo sredi gozda, kjer pa Indy nemudoma zazna prisotnost zlovešče sile, ki ju začne ogrožati. Good Boy je v osnovi klasična zgodba o duhovih, kjer slednji predstavljajo simbolično analizo globje univerzalne teme, v tem primeru soočanja z izgubo bližnjega in žalovanja, vendar pa Leonberg temu preverjenemu zapletu domiselno doda nianso enako napetega in presenetljivo emocionalnega poklona požrtvovalnosti in zvestobi naših štirinožnih kosmatincev. Seveda film s takšno premiso tvega, da bo svojega aduta (beri; Indyja) izkoristil kot poceni trik, ki hitro postane dolgočasen, vendar pa film prepriča gledalca s svojo vrhunsko temačno atmosfero, visoko mero suspenza, izredno premišljenimi prizori strašenja, ki ne izpadejo niti malo klišejsko, izvrstnim zvokom ter osvežujočo uporabo praktičnih učinkov. Kombinacija vseh teh adutov pa ne bi bila tako uspešna brez osrednje zvezde filma, prikupnega in sila ekspresivnega kužka Indyja, ki postreže z eno najboljših “igralskih” predstav leta 2025. Če potrebujete film, ki vam bo enako hitro pospešil srčni utrip kot tudi ganil do solz, je Good Boy idealna izbira za vas.