Prihod milenija je na filmsko tržišče (med drugim) prinesel tudi poplavo ameriških predelav japonskih grozljivk, ki so bile v tistem času še posebej priljubljene. Ena od verjetno najbolj znanih je bila strašljivka Ringu, ki je sicer kliše duha deklice z dolgimi črnimi lasmi zelo uspešno prenesla v obdobje moderne tehnologije, natančneje VHS kaset kot posebnega medija prenašanja informacij. Omenjeni film je postal orjaška uspešnica po vsem svetu in takojšnja grozljivka klasika, zato ni bilo presenetljivo, da so štiri leta kasneje čezlužniki posneli svojo različico z naslovom The Ring v režiji Gora Verbinskija. Zgodba je bolj ali manj enaka izvirniku; novinarka Rachel (Naomi Watts) raziskuje serijo skrivnostih smrti najstnikov, za katerimi naj bi stala urbana legenda o domnevno zakleti videokaseti, ki vsakega gledalca ubije teden dni kasneje. Glede na pogosto revno kvaliteto ameriških predelav japonskih grozljivk, se The Ring uvršča presenetljivo visoko nad zlato sredino; na vsebinski ravni film resda ne ponuja nobenih domiselnih odstopanj, kar izdelek dela rahlo nepotrebnega, vendar pa se ta za svoje pomanjkljivosti odkupi s fenomenalno tehnično izpiljenostjo in odličnimi igralskimi predstavami, kjer pričakovano zasije Wattsova, četudi bi bilo krivično spregledati veterana Briana Coxa in tedaj novinko Daveigh Chase v vlogi ikonične protagonistke Samare. A tisto, kar predelavo dela še najbolj posebno, je njena zastrašujoče temačna atmosfera, podkrepljena s poudarjenimi temnimi barvnimi odtenki, odlično glasbo, domiselno uporabo preprostega, vendar učinkovitega simbolizma ter počasnim tempom, ki uspe mojstrsko skreirati marsikateri prizor suspenza. The Ring je v poplavi ameriških predelav japonskih grozljivk nedvomno najboljše, kar omenjeni filmski trend ponuja.