Prepletanje groze in smeha je pogosto tvegana poteza, ki ne obrodi pozitivnih rezultatov, še posebej, ko film ni zmožen loviti ravnotežja med obema skrajnostima in izpade kot zmeden kolaž prizorov, ki zgodbi in njenim likom ne pustijo dihati.Frogman, grozljivka, posneta v stilu t.i. najdenih posnetkov (found footage), se v prvi polovici odvija kot woodyallenovska komedija o Dallasu, ki se v družbi svojega najboljšega prijatelja Scottyja in nekdanjega dekleta Amy odpravi v podeželsko mestece, ki je zaslovelo z urbano legendo o skrivnostni pošasti, podobno velikanski žabi. Dallas je kot deček omenjeno bitje ujel na videokamero, vendar se je tekom let med ljudmi razširilo prepričanje, da gre za ponaredek, zato se mladenič odloči, da bo ponovno našel zloglasno pošast in zaprl usta vsem, ki so dvomili v njen obstoj. Film režiserja in scenarista Anthonyja Cousinsa postreže z zbadljivim črnim humorjem in skromno galerijo simpatičnih likov, ki se v nasprotju s “tradicijo” filmskih grozljivk ne obnašajo kot popolni idioti, vrinjenost romantičnega odnosa med Dallasom in Amy pa ne deluje preveč vsiljivo in celo zgodbi doda nekaj odtenkov očarljivosti. Toda vse se močno spremeni v drugi polovici, ko film opusti humor za bolj lovecraftovsko telesno grozljivko o skrivnih kultih in mutantskih spakah, ki ne skopari s prizori brutalnega nasilja, nagnusnosti in grotesknosti, pohvalno pa je predvsem to, da se Cousins poslužuje uporabe praktičnih učinkov (kar je verjetno posledica nizkega proračuna) in s tem naredi zgodbo bolj organsko in vzdušno. Ta preskok iz humornega v strašljivo je skoraj brezhiben, pa četudi se film poslužuje že videnih trikov iz uspešnic kot je npr. The Blair Witch Project, hkrati pa si bo marsikateri gledalec želel, da bi bila zgodba nekoliko daljša in dala še več prostora likom in osrednjemu zapletu. Navkljub temu je Frogman več kot spodoben predstavnik podžanra grozljivk, ki se pridno razvija v senci filmskega mainstreama.