Kriminalna psihološka grozljivka No Tears in Hell, drugi celovečerec režiserja in scenarista Michaela Caissieja, je zanimiv filmskih eksperiment, ki skuša prepletati resničnost s fikcijo. Zgodba filma namreč temelji na zločinih resničnega ruskega serijskega morilca Alexandra Spesivtseva (1970), bolj znanega po vzdevku Sibirski razparač, ki je med letoma 1991 in 1996 s pomočjo zaščitniške matere umoril mladih brezdomcev in deklet (obsojen je bil zgolj za štiri umore, neuradno pa naj bi bil odgovoren za smrt več kot 80 ljudi), v nekaterih primerih pa je celo zaužil njihovo meso. Pričujoči film Spesivtstevo zastrašujočo zgodbo prestavi iz Rusije na Aljasko, kjer navidez zadržani mladenič Alex (odlični Luke Baines, ki je srhljivo podoben resničnemu morilcu) v svoje zanikrno stanovanje zvabi več mladih fantov in deklet, katere brutalno umori, mama pa mu pomaga počistiti sledi za zločini. Caissie sicer sledi preverjeni formuli tipičnega filma o serijskem morilcu, ki kot tak ne ponudi ničesar bistveno novega; priča smo še enemu brutalnemu potretu sprevrženega klavca, katerega strašljiva zgodba je razkrita preko flashbackov in citiranja odlomkov iz njegovega dnevnika, četudi bi si gledalci želeli za še nekaj odtenkov poglobljeno zgodbo. Navkljub temu je No Tears in Hell presenetljivo gledljiv in efekten film, ki se lahko pohvali s prepričljivimi posebnimi učinki, realističnim gravžem in predvsem temačno atmosfero, ki s poudarkom na hladnih barvah imitira temačno estetiko skandinavskih kriminalk. Filmu se nekoliko zatika pri igralskih predstavah, kjer se pri določenih članih ansambla pozna pomanjanje nastopanja pred kamero, obenem pa zgodba trpi za neodločnim tempom, ki pogosto hodi na meji med atmosferičnostjo in dolgočasnostjo. No Tears in Hell ni noben žanrski presežek, je pa povsem kompetentno narejen film o serijskem morilcu.