Provokativna škotska režiserka Lynee Ramsay se v svojih filmih pogosto dotika prikaza mračnih plati materinstva, kar je nenazadnje najbolj evidentno v njeni moderni klasiki We Need to Talk About Kevin: tu je bil gledalcem ponujen tragičen vpogled v čustveno refleksijo matere najstniškega množičnega morilca, kjer so pomembno vlogo igrali pogosti flashbacki, katerih namen je bila najdba točke, na kateri je glavna junakinja spoznala, da ni več kos naporni vlogi matere. Na podoben način se Ramsayjeva te občutljive problematike loteva tudi v psihološki drami Die My Love, ki ponuja nekoliko manj brutalen, a še vedno srce parajoč portret materinstva, ki po rojstvu otroka zatava v slepo ulico. Film sledi mlademu paru Grace in Jacksonu, ki sta v pričakovanju naraščaja in se zato preselita v podeželsko hišo njegovega pokojnega strica. Ko Grace naposled rodi, se začnejo zelo hitro kazati luknje v njenem odnosu z Jacksonom; on je večino časa službeno odsoten, ona pa tiči sama v hiši z otrokom, kar začne posledično vplivati na njeno psihično zdravje. Meseci tečejo, par se zapleta v pogoste prepire in postane odtujen, Grace pa začne kazati zelo očitne znake poporodne depresije, ki začne ogrožati tako njo kot tudi otroka. Ramseyjeva s filmom Die My Love ustvari temačno “meditacijo” bremen materinstva in tega, kako ženska težko sledi pričakovanim družbenim vlogam, če je pri tem osamljena in nerazumljena. Kot je moč pričakovati od Ramsyjeve, se tudi pričujoči film spretno izogne sentimentalni naivnosti in poenostavljenosti obravnavanih problematik; režiserka ne živi v prepričanju, da pozna odgovore na vsa vprašanja, ampak poskuša vzpodbuditi debato z domiselnimi vključitvami elementov nadrealizma, živahne osladne glasbe, ki se kontrastno čudovito poda temačnemu dogajanju ter nepričakovano visokega suspenza. Zgodba kakopak ne bi služila svojemu namenu brez izvrstne igralske zasedbe, kjer najbolj zasije presunljiva Jennifer Lawrence v eni od svojih najboljših predstav v karieri, medtem ko je sicer prav tako odlični Robert Pattinson nekoliko neizkoriščen. Film ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo (lahko bi bil vsaj za dvajset minut krajši) in ponavljajočim dogajanjem, vendar so ti zdrsi minorni v primerjavi s presežki, ki jih Die My Love ponuja. Velika vrnitev škotske filmske mojstrice enako grobega kot tudi poetičnega realizma.
