Femicid in nasilje nad ženskami sta družbena problema, ki presegata okvirje nečesa, kar je moč zaustaviti s preprostim ne; zastrašujoč je podatek, da se nasilje, ki ga utrpijo ženske (in v žal vse prepogostih primerih vodi tudi v umor), prenaša generacijsko kot nevidni parazit, ki ga je nemogoče zaustaviti. Tega kompleksnega vprašanja generacijskega nasilja se loteva tudi špansko-francosko-argentinska koprodukcija The Wailing; v film spremljamo več zgodb žensk iz različnih časovnih obdobij, ki so podvržene psihičnemu in fizičnemu trpljenju s strani skrivnostne nadnaravne entitete v obliki starejšega moškega. Prva žrtev je Andrea, ki med iskanjem svoje biološke matere postane tarča neke nevidne sile, ista usoda pa doleti tudi Mario, ki se dvajset let pred tem kot študentka filma zaplete v razmerje s skrivnostno žensko, ki jo prav tako preganja nekaj grozljivega. The Wailing je močno atmosferičen film, ki ga odlikujejo počasen tempo, sofisticirano dostavljeni prizori strašenja ter enigmatična in večplastna zgodba, ki že vnaprej opozori gledalca, da bo ob nastopu odjavne špice ponudila več vprašanj kot odgovorov. Sliši se kot nekaj frustrirajočega in verjetno se bo med gledalci našel kdo, ki mu bo zamotanost vsebine šla na živce, toda The Wailing se za to “napako” odkupi z izvrstno temačno atmosfero, ambiciozno zastavljeno zgodbo, ki navkljub menjavi likov ohrani koherenco, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivimi zasuki v zgodbi ter strašljivim epilogom, ki bo ostal pri gledalcu zasidran še dolgo po nastopu odjavne špice. Kar pa je najbolj pomembno; film ohrani konvencije žanra psihološke srhljivke, ne da bi ob tem žrtvoval močan družbenokritičen komentar o tem, kako se nasilje nad ženskami lahko prenaša iz roda v rod z občutkom, da je tega nemogoče zaustaviti.