Pan’s Labyrinth, mehiškega filmskega vizionarja Guillerma del Tora, velja za njegov najboljši film v karieri in po mnenju številnih tudi za nesporno klasiko sedme umetnosti 21. stoletja. Ob takšnih odzivih se pričakovanja pred ogledom dvignejo zelo visoko, nenazadnje pa je tudi del Toro tiste vrste filmar, ki vedno dostavi unikatno gledalsko izkušnjo. In Pan’s Labyrinth sprva doseže ravno to; predstaviti bolj temačno različico pravljice Alica v čudežni deželi, ki je tokrat postavljena v Španijo leta 1944, kjer potekajo spopadi med Francovimi fašisti in odporniškim gibanjem. Nekega poletne dne v vojaško postojanko kapitana Vidala prispeta njegova nova žena in njena hčerka, desetletna Ofelia, ki rada prebira pravljice in nasploh najde uteho v fantazijskem svetu. Zato ni presenetljivo, da v bližini postojanke odkrije ostanke nenavadnega labirinta, v katerem naleti na skrivnostnega Favna, ki jo odpelje na strašljivo in razburljivo potovanje. Pan’s Labyrinth je film o posameznikovem čustvenem mostu med srhljivo realnostjo vojne ter fantazijskega sveta, kjer dobro vedno premaga zlo, vendar ja za to potrebno tudi veliko žrtvovanje. Kot je moč pričakovati, je del Torov film vizualno razkošen in brezhibno ohranja ravnotežje med fantazijo, vojno moralko in gotsko srhljivko, k še boljšemu rezultatu pa premorejo odlične igralske predstave, ganljiva glasbena podlaga in prefinjeni posebni učinki, ki tudi dandanes še vedno delujejo zelo prepričljivo. Slabosti filma se odražajo v rahlo nerodnem preskakovanju med resničnim in imaginarnim svetom, kar je še posebej izrazito v drugi polovici, ko elementi fantazije skoraj popolnoma izginejo iz zgodbe. Posledica tega je, da na koncu gledalec dobi občutek, kot da je fantazijski svet raziskan zelo površinsko in kot tak ne pusti močnejšega čustvenega naboja, kot bi od takšne pretresljive zgodbe pričakovali. Filmu Pan’s Labyrinth tako zmanjka nekaj fokusa, da bi lahko postal mojstrovina, a je še vedno dovolj ganljiva, napeta in kreativna izkušnja, vredna vsaj enkratnega ogleda.