Hišna pomočnica ameriške pisateljice Friede McFadden velja za eno od največjih literarnih uspešnic zadnjih let, pa četudi bi se o njeni kvaliteti dalo razpravljati; roman sicer ni slab, pa vendar se močno naslanja na zlajane klišeje iz modernih “ženskih” kriminalk kot so Ženska na vlaku in Ni je več, obenem pa se ponaša z absurdnim razpletom in celo vrsto vsebinskih lukenj. Toda denar je sveta vladar, zato je razumljivo, da je Hollywood pohitel s filmsko adaptacijo knjige, ki je bila (na srečo) zaupana izkušenemu režiserju Paulu Feigu ki se je v preteklosti že izkazal z inteligetnimi in duhovitimi psihološkimi trilerji kot je A Simple Favor, nič slabše pa se ne odreže s filmom The Housemaid. Zgodba o nekdanji arestantki Millie (Sydney Sweeney), ki dobi službo hišne pomočnice pri premožni Nini (Amanda Seyfried) in njenem čednem možu Andrewu (Brandon Sklenar), je v filmski obliki na skoraj vseh ravneh bistveno boljša od literarne predloge; zaradi Feigovega dobrega poznavanja ženske psihe so liki bolj dodelani in poglobljeni, zgodba se znebi mnogih osladnosti iz knjige in daje več fokusa na temačnem psihološkem suspenzu, brutalno sklepno dejanje pa naredi zgodbo nekoliko manj absurdno, pa četudi se film ne more povsem odpovedati že omenjenim vsebinskim nelogičnostim. The Housemaid zasije tudi s pomočjo dobro izbrane igralske zasedbe; Sweeneyjeva je kot Millie zelo solidna izbira, saj elegantno lovi ravnotežje med seksapilnim in vsakdanje “dolgočasnim”, najboljša igralka v filmu pa je brez kančka dvoma Seyfriedova, ki lik psihološko razklane Nine dostavi z močno čustveno intenzivnostjo. The Housemaid je navkljub občasni klišejskosti in absurdnosti več kot spodoben moderni triler, ki se močno dviga nad povprečno literarno predlogo.