The Plague, režijski prvenec Charlija Polingerja, je eden od tistih filmov, ki ne pristaja na to, da bi ga vtaknili v en sam žanr; ta namreč ves čas samozavestno koraka po tanki meji med realistično dramo in psihološko grozljivko, v resnici pa ni ne prvo ne drugo. Zgodba, postavljena v počitniški kamp za mlade vaterpoliste, spremlja sramežljivega Jaka, ki skuša na vsak način ugajati vrstnikom, hkrati pa mu pozornost zbudi izobčenec Eli, ki ga zaradi nenavadne kožne bolezni označijo za prenašalca “kuge”. Jake se sprva čuti sprejetega med vaterpolsko druščino, vendar pa Elijevo vse pogostejšo čudaško obnašanje med fante vnese nemir, ki vodi tudi do izbruha nasilja. The Plague vešče raziskuje tematiko najstniškega izobčanja, sprejemanja identitete in hierarhije, ki vlada med najstniki in še vedno temelji na principu vladavine močnejšega in zatiranja tistih, ki ne ustrezajo njihovemu razumevanju “normalnosti”. Film doseže zastavljene cilje predvsem po zaslugi izvrstne igralske zasedbe otroških igralcev, ki so zastrašujoče realistični, odličen pa je tudi Joel Edgerton v vlogi trenerja vaterpolske ekipe, ki znotraj zgodbe predstavlja glas razuma. Polinger je med drugim izjavil, da je navdih za film črpal iz Kubrickovih filmskih klasik kot sta The Shining in Full Metal Jacket, kar se na končnem izdelku tudi precej pozna, seveda v pozitivnem smislu; film ustvari neprijetno in na trenutke že kar zadušljivo atmosfero, ki je pospremljena z anksiozno glasbeno podlago in izpiljeno vizualno podobo, ki je v enaki meri privlačna kot tudi zastrašujoča (še posebej atraktivni so podvodni prizori v bazenu, ki močno prispevajo k sanjskemu vzdušju). The Plague bo zaradi svoje vsebinske alegoričnosti in močnega zanašanja na simbolizem nekaterim gledalcem preveč utrujajoč (od filma ne pričakujte jasnih odgovorov), toda pod plastjo skrivnostnosti se skriva pretresljivo sporočilo, ki ostaja aktualno že od izida romana Gospodar muh naprej.